Zaradi naraščajočega obsega vsebin otroške pornografije na spletu obstaja več načinov regulacije. Blokiranje, s tujko content filtering vsebin otroške pornografije, je eden izmed načinov. V evropskem prostoru sicer že obstaja nekaj izkušenj z blokiranjem vsebin otroške pornografije. Praksa je pokazala, da blokiranje, navkljub uporabnosti, s tehničnega stališča ni tako enostavno, kot se sprva kaže.
Blokiranje je lahko uporaben in učinkovit način regulacije nedovoljenih vsebin na spletu in se navadno uporablja kot dodatek odstranjevanju vsebin. Pri tem načinu se same vsebine ne odstrani, temveč zgolj onemogoči dostop.
V Evropi ima najbolj dodelan sistem blokiranja prijavna točka Internet Watch Foundation (IWF), ki deluje v okviru omrežja INHOPE. Vsebino otroške pornografije, ki je locirana na britanskih strežnikih, v sodelovanju s ponudniki internetnih storitev takoj odstranijo, medtem ko vsebin, ki so locirane na strežnikih izven VB, zaradi pravnih ovir ne morejo. Zato se poslužujejo blokiranja vsebin, hkrati pa posredujejo sporočilo o nedovoljenih vsebinah partnerski prijavni točki, ki je locirana v državi, v kateri se nahaja nedovoljena vsebina. S tem zagotovijo začetek ustreznih postopkov na nacionalni ravni.
Ponudniki internetnih storitev v sodelovanju z prijavno točko IWF uporabljajo dva sistema blokiranja vsebin: Cleanfeed in WebMinder, ki delujeta zelo podobno. Cleanfeed je sistem, ki je bil implementiran v sodelovanju prijavne točke z britanskim telekomom (BT), največjim ponudnikom internetnih storitev v VB. Osnova za delovanje sistema je črna lista, ki vsebuje naslove spletnih strani (URL), ki se jih blokira. Usmerjevalniki pri ponudnikih internetnih storitev (edge routers), usmerjajo in preverjajo promet uporabnikov s specifičnimi IP naslovi spletnih strani na črni listi. V primeru, da uporabnik ne dostopa do IP naslova (oziroma spletne strani) na črni listi, lahko nadaljuje z nemotenim brskanjem po internetu. V nasprotnem primeru se ga preusmeri do specializiranega proxy strežnika, ki potem s pomočjo bolj natančne črne liste preverja njegovo specifično destinacijo. Prednost sistema je v tem, da ni potrebno, da gre ves promet skozi sistem filtriranja, kar razbremeni strežnike in omogoči manj napak pri blokiranju.
Navkljub temu, da sistem deluje učinkovito, se je v britanskem primeru v preteklosti pojavilo nekaj napak. Medijsko odmeven je bil primer blokiranja spletne enciklopedije Wikipedije, zaradi posnetka na glasbnem albumu, ki je na trgu že 32 let. Sam problem ni bil v blokiranju enega samega posnetka, ampak v tem, da več milijonov Britancev več dni ni moglo uporabljati prosto dostopne spletne enciklopedije, ali jo spreminjati. Štiri dni kasneje je IWF preklical blokado. Potencialen problem predstavljajo tudi poročila, da zaradi sistema blokiranja uporabniki v VB stežka dostopajo do strani, na katerih se delijo datoteke (filesharing sites), oziroma je prenos z njih upočasnjen.
Nepremostljiv problem, ki se ne pojavlja samo v okviru blokiranja vsebin, temveč tudi v kontekstu odstranitve nedovoljenih vsebin, je ta, da deluje samo na svetovnem spletu (http), ne pa tudi na drugih internetnih protokolih in aplikacijah, kot so naprimer peer-2-peer, zaščiteni protokoli (shttp), e-pošta, ali spletne klepetalnice (IRC ali ICQ).
Podobno kot IWF tudi Evropska komisija vidi prihodnost blokiranja v tem, da obstaja kot dopolnilno orodje v boju proti otroški pornografiji na spletu. Priznava tudi, da blokiranje ni vedno učinkovito. Evropske inštitucije si torej prizadevajo za zakonodajo, ki bi uzakonila enotno politiko odstranjevanja posnetkov otroške spolnih zlorab otrok pri viru, blokiranje pa bi še naprej obstajalo na nacionalni ravni za tiste spletne strani, ki niso locirane na strežnikih v njeni pristojnosti. Pri spletnih straneh, oziroma posnetkih, ki so locirani na strežnikih v državah, ki niso niti v pristojnosti evropskih inštitucij, niti nimajo svoje prijavne točke, poleg tega pa nimajo zadostne zakonodaje na tem področju, pa je blokiranje za sedaj edini učinkovit ukrep.
MG
