Da smo v času, kjer so meje med resničnostjo in prevaro vse težje razpoznavne, je morda najočitnejše ob vse prepričljivejših predelavah fotografij in video posnetkov. S tehnološkim napredkom pa se širijo tudi s tem povezane zlorabe. Predelane fotografije s spolno vsebino so običajno izdelane tako, da storilec obraz žrtve vstavi v fotografijo golega ali razgaljenega telesa druge osebe. Ta oblika spletnega nasilja je že vrsto let razširjena tudi med mladimi. V raziskavi projekta DeShame¹ je skoraj polovica anketirancev, starih od trinajst do sedemnajst let (45 %), povedala, da so bili v zadnjem letu priča tovrstnim oblikam nasilja njihovih vrstnikov.
Vse bolj razširjeno je tudi predelovanje obstoječih pornografskih posnetkov s pomočjo »deepfake« tehnologije na način, da v njih na videz sodelujejo druge osebe. Tehnologija pri izdelavi uporablja strojno učenje in umetno inteligenco. Pojavljajo se aplikacije, ki storilcu omogočajo, da le z nekaj kliki fotografijo žrtve vstavi v videoposnetek s pornografsko vsebino. Tovrstni posnetki pogosto prikazujejo znane osebnosti, narašča pa tudi količina posnetkov z drugimi žrtvami. Fotografije za izdelavo prepričljivega videoposnetka umetna inteligenca običajno najde v javnih objavah žrtve ali pa storilec zlorabi lasten dostop do osebnih datotek žrtve, vdre v njene naprave ipd.
Lažne videoposnetke je mogoče uporabiti za izsiljevanje, poniževanje, nadlegovanje in ustrahovanje žrtev. V primerih medvrstniške predelave videoposnetkov s spolno vsebino so storilci predelave posnetkov pogosto nekdanji partnerji žrtev. Bistveno pogosteje so žrtve ženske oziroma dekleta.
Raziskovalci si pri odkrivanju ponaredkov pomagajo s preučevanjem naslednjih znakov:
Seveda predelavo najhitreje prepozna žrtev, ker ve, da ni naredila posnetka, v katerega je vgrajena njena podoba. Nekatere predelave so lahko zelo kakovostne in jih je dejansko težko prepoznati. V takih primerih je treba narediti forenzično analizo posnetka.
Ker vsebina ni resnična, se žrtev lahko počuti, kot da njeni občutki sramu in prizadetosti niso upravičeni, in tako ni prepričana, ali naj dejanje prijavi. Če se spopada z vprašanjem, ali sploh v resnici je žrtev, to zmanjšuje njeno zmožnost okrevanja. Prav tako so lahko žrtve predelav posnetkov izpostavljene zasmehovanju in nadlegovanju s strani vrstnikov, ki so si ogledali ponarejeni posnetek; ta posnetek se lahko po spletu tudi nenadzorovano širi, kar stopnjuje učinek in krepi posledice. Realistični ponarejeni posnetki s spolno vsebino lahko povzročijo veliko duševno stisko tudi osebam LGBTQ+, saj lahko pomenijo tudi razkritje ali posmehovanje njihovi spolni usmerjenosti in/ali identiteti.
Žrtvi tovrstne zlorabe prisluhnemo in ji ponudimo ustrezno podporo. Pomembno je njeno razumevanje doživljanja tovrstne zlorabe, njen vidik. Če ugotovimo, da pri premagovanju posledic zlorabe potrebuje strokovno pomoč, jo napotimo na organizacije in institucije, ki delujejo na področju obravnave spolnih zlorab. Strokovnim delavcem so v pomoč pri svetovanju lahko nasveti o možnih ukrepih pri neželenem deljenju (pravih) posnetkov.
1 Project DeSHAME. (2017). Young people’s experiences of online sexual harassment. Childnet. https://www.childnet.com/wp-content/uploads/2021/11/Project_deSHAME_Dec_2017_Report.pdf
