Storilci v stik z otroki običajno stopijo na družbenih omrežjih, aplikacijah za neposredno komunikacijo (Snapchat, Messenger), aplikacijah za deljenje fotografij (Instagram), na igralnih platformah, forumih in klepetalnicah ter se v poznejših fazah selijo na bolj zasebne komunikacijske platforme, privedejo pa lahko tudi do srečanja v živo. Največ storilcev svoje žrtve išče na družbenih omrežjih, kjer otroci in mladostniki pogosto nekritično delijo svoje osebne podatke in sprejemajo prijateljstva tudi od oseb, ki jih ne poznajo. To se dogaja tudi zaradi otrokovega lažnega občutka varnosti; prepričan je, da se mu ne more zgoditi nič neprijetnega, ker je v varnem zavetju doma.
Analize primerov kažejo, da spletno spolno napeljevanje v večini primerov poteka skozi bolj ali manj enake faze, do razlik prihaja le v vrstnem redu, po katerem si te faze sledijo; lahko se zgodi, da se nekatere faze pokrivajo z drugimi ali da je katera faza izrazitejša od drugih.
1. Vzpostavljanje stika z otrokom
Spletno spolno napeljevanje se običajno začne s fazo vzpostavljanja stika, ko storilec na družbenem omrežju išče in izbere potencialno žrtev. V ta namen včasih ustvari lažen profil, v katerem navaja o sebi lažne podatke o starosti, spolu, prostočasnih dejavnostih, interesih ipd. S pomočjo posebnih filtrov se lahko celo pretvarja, da je bistveno mlajši, kot je v resnici (več o tem pišemo na strani 57). Pozanima se o priljubljenih pevcih, trendih oblačenja pri mladih, informacijah s področja športa ali o prostočasnih dejavnostih, ki otroka morda zanimajo. Njegov cilj je v potencialnih žrtvah vzbuditi interes in radovednost. Storilec se največkrat predstavi kot moški, vendar mlajši, kot je v resnici. V nekaterih primerih se izdaja tudi za otroka ali odraslo osebo, ki išče mlade modele, lahko pa tudi za mladostnika, ki že dela npr. v modni agenciji kot model.
2. Pridobivanje zaupanja otroka
Ko je stik z žrtvijo vzpostavljen, storilec preide v naslednjo fazo, tj. pridobivanje zaupanja otroka. Takrat vzpostavlja zaupen odnos z otrokom s pomočjo različnih mehkih veščin, kot je izražanje pozornosti, naklonjenosti, prijaznosti, ljubezni in priznanja. Zanima se za otrokove sanje, želje in težave, kar je otroku všeč, saj se nemalokrat izkaže, da se je otrok ravno v tistem obdobju spopadal z neprijetnim stanjem v šoli, doma ali med vrstniki. Prijateljstvo med storilcem in žrtvijo se praviloma vzpostavlja postopoma, več dni, tednov ali celo mesecev. V tem času storilec poskuša spoznati otrokove močne in šibke točke, ki mu bodo služile za to, da ga bo lahko prisilil oziroma prepričal v izdelavo intimnih datotek oziroma srečanje v živo.
3. Ocena tveganja
Pogosto vzporedno z vzpostavljanjem zaupnega odnosa storilec ocenjuje tveganje svojega početja. Storilec se zaveda, da to, kar počne, vodi v morebitna kazniva dejanja, zato premišljeno izbira dejavnosti, ki zmanjšujejo možnost razkritja. Tako na primer otroku predlaga, da komunikacijo po tem, ko je začetni stik že vzpostavljen, preneseta na zasebnejše (šifrirane) komunikacijske kanale, kot so SMS, elektronska pošta, Skype, WhatsApp, Viber, Messenger ali FaceTime. Storilec otroka tudi podrobno izpraša o starših in skrbnikih, kako se razume z njimi; zanima ga, kje točno je, ko se pogovarja z njim; ali je sam doma; kje ima računalnik; kdo še uporablja računalnik; ali kdo nadzoruje njegove spletne dejavnosti ipd. Preveri tudi, ali otrok informacije o dejavnostih na spletu zadržuje zase ali jih s kom deli.
4. Vzbujanje občutka, da je med njima nekaj posebnega
Če se odnos razvija v za storilca želeno smer in ta oceni, da je otrok dovzeten za izpolnitev njegovih seksualnih načrtov, bo uporabil vse svoje tehnike in veščine, da se mu bo še bolj približal in v njem vzbudil občutek, da je to, kar se dogaja med njima, res nekaj posebnega. Storilec poskuša otroku prikazati, da je on edina odrasla oseba v njegovem življenju, ki je vredna zaupanja, medtem ko se drugi odrasli do njega vedejo popolnoma napačno, ga ne razumejo, ne vidijo, kako poseben je, ga nimajo radi ipd. Storilec otroku v tej fazi večkrat pove, kako veliko mu pomeni in da komaj čaka, da se bosta lahko spet pogovarjala. Včasih izkorišča tudi zaljubljenost žrtve, pri tem ji denimo obljubi skupno življenje, otroke, denar, družino. Storilec v tej fazi preveri, ali je otrok že pripravljen kaj narediti po njegovih navodilih, na primer mu povedati kaj bolj osebnega. Če ga otrok zavrne, se storilec navadno odzove zelo obtožujoče in pokaže razočaranje, s čimer pri otroku sproži strah pred zaključkom odnosa. Zaradi tega otrok pogosto privoli v zahteve samo zato, da ohrani odnos s storilcem.
5. Pogovori o spolnosti
Naslednja faza je odpiranje teme seksualnosti. Pri nekaterih otrocih se to zaradi njihove radovednosti lahko zgodi že precej zgodaj v procesu spolnega napeljevanja, pri drugih pa šele takrat, ko je med storilcem in žrtvijo vzpostavljeno dovolj trdno zaupanje. Storilec pogovor o tem navadno začne s spraševanjem o dosedanjih izkušnjah s spolnostjo ali z vprašanji, ki se nanašajo na telesni razvoj otroka. Ta vprašanja storilcu služijo za to, da izve, koliko otrok ve o spolnosti, obenem pa lahko to stanje storilec izkoristi za »poučevanje« otroka o tej temi. V večini primerov pa vprašanja, ki jih storilec zastavlja otroku, služijo njegovemu doseganju vzburjenosti. Na primer: »Ali nosiš modrček? Že imaš sramne dlačice?« V tej fazi nekateri storilci pošljejo otroku svoje gole fotografije ali posnetke spolnih zlorab drugih otrok.
6. Spolna zloraba prek spleta
Ko storilec vzpostavi zaupen odnos z žrtvijo in je pogovor o seksualnih temah že stekel, se spolno napeljevanje nadaljuje v fazo spolne zlorabe prek spleta. Storilec bo verjetno predlagal pogovor prek spletne kamere ali pa bo izrazil željo po posnetkih otroka v različnih seksualnih položajih, včasih otroku celo pošlje erotično fotografijo, ki jo je našel na spletu, in od njega zahteva, da mu pošlje fotografijo, na kateri bo počel enako. Če tega ni storil že prej, bo tudi sam v tej fazi otroku poslal svoje gole posnetke ali gol poziral pred spletno kamero. Od tu dalje storilec od žrtve zahteva vedno več in vedno hujše posnetke. Če se začne žrtev upirati, se storilec iz prijaznega strica prelevi v izsiljevalca, ki da otroku jasno sporočilo, kot na primer: »Sleci se do konca, da lahko vidim tvoje telo! Če tega ne storiš, bom vse tvoje fotke objavil na spletu, da bodo vsi videli, kako lahka si!«
7. Spolna zloraba pri srečanju v živo
Za nekatere storilce je edini cilj srečanje otroka v živo, ki mu sledi spolna dejavnost. Če gre za mlajše otroke, storilec otroka na srečanje v živo napelje z lažjo oziroma ga zmanipulira, da bosta skupaj počela kaj, kar jima je skupno in o čemer sta se že pogovarjala, na primer igranje videoiger, kakšne športne dejavnosti ipd. Šele ko se vidita, storilec z otrokom načne temo o spolnosti. Nekateri otroci se ne želijo srečati v živo; storilec se na zavrnitev sprva odzove razumevajoče, vendar nadaljuje s poudarjanjem, kako je srečanje za njiju oziroma za njun odnos pomembno. V veliko primerih pa je srečanje v živo zgolj nadaljevanje že vzpostavljenega prijateljstva; za te otroke to srečanje ne pomeni srečanja z neznancem, temveč z nekom, ki mu zelo zaupajo. Nekatere žrtve se v storilce zaljubijo in z vznemirjenjem pričakujejo to srečanje. Obstajajo pa tudi primeri, ko storilec otroka nagovori na srečanje z izsiljevanjem: »Če ne prideš, bom vse tvoje posnetke objavil na spletu!«
8. Ohranjanje kontrole nad otrokom
Spolni zlorabi običajno sledi faza, v kateri storilec z ohranjanjem kontrole nad otrokom zagotovi, da bo ta njuno skrivnost obdržal zase. Storilec to doseže na več načinov, na primer otroka prepričuje, da se je med njima zgodilo nekaj zelo posebnega, česar drugi ne bodo mogli razumeti, ali pa nanj prenese odgovornost, sram in krivdo za to, kar se je zgodilo med njima. Storilec lahko otroka tudi prepriča, da je to, kar je naredil, kaznivo in bo, če bo komu kar koli povedal, kaznovan. Pogoste so tudi grožnje, da bo, če bo izdal njuno skrivnost, vse otrokove posnetke objavil na spletu.
