Organizacije civilne družbe v Turčiji zahtevajo nov zakon za regulacijo kaznivih dejanj iz sovraštva in sovražnega govora, saj ugotavljajo, da se na internetu hitro širita rasizem in ksenofobija.
Ankara je 10. in 11. januarja 2011 gostila srečanje Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI), ki deluje v okviru Evropskega sveta. Sestanka so se udeležili tako turški kot mednarodni strokovnjaki s ciljem implementacije priporočil Evropske komisije za boj proti diskriminaciji zaradi rasnih, nacionalnih, verskih ali ostalih osebnih lastnosti. Poglavitna tema pogovora sta bila diskriminacija in rasizem na internetu.
Yaman Akdeniz, izredni profesor zasebne pravne fakultete Bilgi v Istanbulu, je časniku Zaman zatrdil, da je Turčija podpisala Konvencijo o kibernetski kriminaliteti, ne pa tudi dodatnega protokola, »ki obravnava kriminalizacijo dejanj rasistične in ksenofobične narave, storjenih s pomočjo računalniških sistemov«.
Dodatni protokol definira rasistične in ksenofobične materiale kot »vsako pisno gradivo, vsako upodobitev ali drugo izražanje mnenj ali teorij, ki zagovarja, podpira ali spodbuja sovraštvo, diskriminacijo ali nasilje proti kateremu koli posamezniku ali skupini posameznikov zaradi njihove rase, barve, porekla ali narodnostnega ali etničnega izvora ali pa veroizpovedi, če se ta uporablja kot pretveza za katero od naštetih okoliščin ali ki spodbuja k takim dejanjem«.
V tem protokolu se tudi poziva države podpisnice, naj »sprejmejo zakone in ostale ukrepe, ki so potrebni za inkriminacijo dejanj iz sovražnosti kot kriminalnega delikta po domači zakonodaji«. Hkrati je profesor pojasnil, da to ni lahka naloga, saj je sovražni govor zaradi njegove narave na internetu težko najti.
Dodal je, da spletne strani, kot sta Youtube ali Facebook, poskušajo vključiti sredstva nadzora in mehanizme spremljanja in da je prijava sporne vsebine mogoča, vendar da se da iste vsebine po tem, ko so prepovedane oziroma odstranjene, preprosto spet objaviti s spremembo imena ali rahlo spremembo vsebine.
Predsednik ECRI Nils Muiznieks je dejal, da so v boju proti netoleranci in rasizmu na internetu najbolj uspešne tiste države, ki imajo vzpostavljeno učinkovito sodelovanje med nevladnimi organizacijami, ponudniki internetnih storitev in oblastmi. Stopnja sodelovanja ni povsod na zadovoljivi stopnji, poleg tega pa je zelo pomembno začrtati linijo med svobodo izražanja in diskriminacijo.
»Potrebujemo skupine, ki spremljajo diskriminacijo na internetu. Potrebujemo tudi ponudnike internetnih storitev, ki so pripravljeni poslušati in se vključevati v dialog. Na koncu potrebujemo oblasti, ki vstopijo in kaznujejo storilce. Jasno je, da so naša orodja za soočanje s tem pojavom zastarela, saj je to hitro razvijajoče se področje. Do nedavnega se [npr.] Myspace in Google nista želeli pogovarjati z organizacijami kot so ECRI. To se sedaj začenja nekoliko spreminjati« je še dodal.
Problem obravnave sovražnega govora v Turčiji je večslojen in kompleksen, predvsem zaradi zgodovinskih razlogov, saj ta država, ki je razdeljena med tradicionalno in ultra sodobno, ne priznava armenskega genocida, črne pege v svoji polpretekli zgodovini, medtem ko je Evropska unija ratificirala zakon o zanikanju genocida (ki zajema tako holokavst, kot armenski genocid).
Naša država je implementirala tako Konvencijo o kibernetski kriminologiji kot tudi dodatni protokol. Slovenija je konvencijo sprejela in ratificirala, v veljavnost pa je prišla skupaj z dodatnim protokolom, ki obravnava inkriminacijo rasističnih in ksenofobičnih dejanj, storjenih v informacijskem sistemu dne 1. januarja 2005. Poleg tega v naši zakonodaji 297. člen kazenskega zakonika obravnava javno spodbujanje in razpihovanje raznovrstnega sovraštva zoper določene družbene skupine, zagovarjanje genocida, holokavsta, omalovaževanja, sramotitve ali sovraštva zoper človečnost in tako dalje. Poleg tega je organizacija Spletno Oko leta 2010 v sodelovanju z medijskimi portali podpisala Kodeks o regulaciji sovražnega govora na slovenskih spletnih portalih, kar lahko razumemo kot zgledni začetek sodelovanja med nevladnimi organizacijami, ponudniki internetnih storitev in državnimi organi. Na podlagi Kodeksa se je namreč oblikovala delovna skupina, v kateri poleg podpisnikov sodelujejo tudi nekatere nevladne organizacije, Policija in Vrhovno državno tožilstvo.
Viri:
