Točka za prijavo sovražnega govora in posnetkov spolnih zlorab otrok na internetu

Spolna zloraba ne preneha, če se je ne prijavi

18.1.2010

Mladina je v 50. Številki decembra 2009 na temo spolnih zlorab objavila intervju s Katjo Bašič, predsednico Združenja proti spolnemu zlorabljanju, ki zbira informacije o spolnih zlorabah, pomaga žrtvam in prijaviteljem spolnih zlorab in včasih tudi piše kazenske ovadbe. Z njo je Peter Petrovčič govoril o problematiki teh kaznivih dejanj in o zgodbah, s katerimi se terapevti združenja srečujejo iz dneva v dan, čeprav je za kaznivo dejanje spolne zlorabe obsojen le tu in tam kak storilec.

Pred dnevi so v enem izmed slovenskih dnevnih časopisov objavili članek, v katerem se kot problem omenjajo lažne prijave pedofilije. Je to res problem?

V Sloveniji je največji problem predvsem neprijavljivost oziroma nizka prijavljivost takih kaznivih dejanj. To dokazuje tudi statistika. Evropske raziskave kažejo, da je vsak deveti deček in vsaka tretja deklica oziroma 30 odstotkov otrok žrtev spolnih napadov. Zdi se mi, da uradne številke v Sloveniji še niso primerljive z ugotovitvami teh raziskav. Zadnja leta število prijav teh kaznivih dejanj pri nas, razen v prvi polovici letošnjega leta, upada. Časopis, ki ga omenjate, je predstavil popolnoma drugačne podatke glede naraščanja ali upadanja teh kaznivih dejanj. Ne sme se videti kot problem ena, dve ali tri krive ovadbe, ampak se moramo vprašati, koliko otrok ima tudi zaradi takega razmišljanja še manjše možnosti za prijavo kaznivega dejanja. Koliko staršev in drugih odraslih, ki želijo te otroke zaščititi, bo to odvrnilo od prijave suma spolne zlorabe. Cilj bi morala biti spodbuda potencialnim prijaviteljem in ne nasprotno.

Ker je prav pri spolnih zlorabah sivo polje kriminalitete precej večje od povprečja?

Prav zato. Pri temnem polju kriminalitete gre povprečno za sedemkratnik raziskanih kaznivih dejanj. In odkritost spolnih zlorab je gotovo slabša od povprečja. Gre za področje, ki ga spremlja veliko tabujev in mitov, in ti se kažejo tudi v pogledu na prijavitelja. Vanj vsi že vnaprej dvomijo. Pri nobenem drugem kaznivem dejanju se že vnaprej ne sprašujemo po motivih prijavitelja.

Zakaj prijavitelja vloma v trafiko organi pregona in drugi državni organi najprej sprašujejo po dokazih, prijavitelja spolne zlorabe pa po vsem drugem?

To počnemo, ker se preprosto ne zmoremo soočiti najprej sami pri sebi s temi dejanji. Poleg tega se s tem problemom tudi kot družba še nismo ustrezno soočili. Majhnost Slovenije le še pripomore k večji prikritosti teh dejanj. Storilec pa je lahko vsak in nihče za nikogar ne more jamčiti njegovih meja. Strahovi, občutek sramu, občutki krivde, nezmožnost spoprijemanja z realnostjo, da se to dogaja v družinah, da se lahko zgodi tudi meni, le še prispevajo k takemu odnosu. Poleg tega so kazniva dejanja s področja spolnih zlorab že po naravi težje dokazljiva v smislu klasičnih dokazov. Podatki kažejo, da prav zaradi specifičnosti takih dejanj dobimo dobro dokazno gradivo zgolj pri petih odstotkih vseh prijavljenih dejanj. Zato je toliko pomembnejše vprašanje, koliko smo pripravljeni verjeti otroku in slišati vsa njegova sporočila. Podatki kažejo, da mu zelo težko verjamemo.

Raje verjamemo urejeni in suvereni glavi družine, čeprav je prav ta najpogosteje storilec?

Danes so mi iz nekega vrtca sporočili, da kljub njihovi zaskrbljenosti, da gre za sum zlorabe otroka, strokovnjaki dvomijo, ker gre za pediatra. In to čeprav je punčka rekla, da »lulek od polbrata ne smrdi tako kot očijev«. Izgovori gredo v smer, češ da je bila lahko prisotna, ko se je oče umival, in je zavonjala smrad. Ne morete verjeti, kaj vse človek sliši pri našem delu. Vsi primeri seveda niso rešljivi, vprašanje pa je, ali se tisti, ki te primere razkrivajo, v svojih glavah zavedajo, da kaj takega lahko stori tudi pediater. Kadar je namreč to nekdo, ki ga poznamo, se s tem ne moremo sprijazniti. Pa saj bi vendarle vedeli, kaj se dogaja, si mislimo. Najprej vedno pomislimo nase, pa jaz sem se družil z njim, poznam ga, ni slab, tega ne bi mogel narediti. Tako so me na neki šoli prepričevali, da ima v celotnem kolektivu najraje otroke prav osumljeni profesor, da gre z njimi prostovoljno v vsako šolo v naravi, se z njimi neprestano ukvarja ... To smo pač ljudje, ne zmoremo ali nočemo videti krute resnice.

Kaj storite vi, ko z vami navežejo stik žrtve spolnih zlorab, greste s podatki vedno na policijo ali je to odvisno od pripravljenosti žrtve?

Kaznivo dejanje spolnega napada je uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Dejstvo je, da takega dejanja ni mogoče ustaviti, če ga ne prijavite. Prijava je mejnik, od katerega naprej začnejo stvari drugače teči. Ko ljudje pridejo k nam, jih obvestimo o vseh možnostih, ki jih imajo na razpolago. Lahko sami podajo ovadbo na tožilstvo ali policijo, zgodi pa se, da na njihovo željo in z njihovim soglasjem mi popišemo njihovo prvo izpovedbo in jo pošljemo organom pregona. Ta možnost prijavitelju zagotavlja podlago za kazensko ovadbo in to, da njegovi prvi občutki in podatki, ki jih je povedal, ostanejo zapisani, če se na kaj pozabi. Mi upamo, da s tem kdaj pomagamo tudi v postopku odkrivanja storilcev. Porabimo pa veliko časa, da ljudem razložimo, zakaj je prijava potrebna in v največjo korist otroka; to ni tako samoumevno. Kadar pa gre za odrasle žrtve spolnih zlorab v otroštvu, se zgodi, da tudi mi pišemo kazenske ovadbe. Posebej, če je dejanje že zastaralo, a ima žrtev potrebo, da z ovadbo to dejanje javno objavi.

Kaj odrasle žrtve spolnih zlorab v otroštvu prižene do tega, da spregovorijo tudi več desetletij kasneje?

Ves ta čas jim je nekako uspelo preživeti in živeti s tem, da jih obvladujejo mehanizmi, ki so se sprožili v otroštvu v času spolnih zlorab. Strah jih je, sram jih je o tem govoriti, prežeti so z občutki krivde, bojijo se, kaj bo z družino, če povedo, bojijo se, da jim niti družina ne bo verjela in da ne bodo dobili podpore, bojijo se, da bodo izključeni iz družine, bojijo se, da bodo prizadeli družino. Pogosto jih poleg vsega skrbi tudi pričakovanje vseh mogočih ljudi in institucij, da bodo povedali točno zgodbo o zlorabi, oni pa se zaradi potisnjenosti dogajanja, s čimer so tudi preživeli, spomnijo samo nekaterih stvari, morda samo nekaterih besed, nekaterih prizorov ali občutkov. Zavedajo se, da dokazov ni, organi pregona namreč še dandanes pogosto govorijo o nujnosti dokazov. Pri tem mislim na klasične dokaze, teh pa pogosto sploh ni.

Pa vendar po vseh teh letih spregovorijo ...

Tudi ko so odrasli, ostajajo z vsemi stiskami in strahovi v položaju otroka in položaju žrtve. Pride pa lahko trenutek, posebna sprožilna situacija, ali pa, da življenja, obremenjenega s posledicami, ki jih nosijo s seboj, preprosto ne zmorejo več, in odločijo se, da bodo spregovorili in začeli pot okrevanja. Posledice spolnih zlorab so pogosto nizka samopodoba, nezaupljivost, občutki sramu, zavrženosti, nemoči, občutki krivde, ki jih spremljajo tudi v različnih življenjskih situacijah, napetost, tesnobnost, občutki osamljenosti, impulzivnost, težave v partnerskih odnosih, omejena komunikacija z ljudmi, čustvena preobčutljivost, pri ženskah lahko tudi ginekološke težave in še številne druge psihosomatske težave. In sčasoma se tega nabere preveč.

Čas torej ne zaceli vseh ran?

Pogosto je tako, ne pa vedno. Mnoge žrtve gredo lahko tudi brez pomoči skozi življenje, poskušajo ga obvladovati tako, da kompenzirajo z uspehi na drugih področjih, recimo na poslovnem področju. Na drugi strani pa so vedno žrtve, ki ne zmorejo molčati, ali celo žrtve, pri katerih se pojavijo tudi psihiatrične težave. Odločitev žrtve, da spregovori, je vedno izredno težka. Pred dnevi je tako prišla k nam mlada ženska, ki je bila v otroštvu zlorabljena. Pred tem je večkrat telefonirala in vedno govorila o svojem prijatelju, ki je bil v otroštvu zlorabljen. Potem se je zagotovo trikrat ali štirikrat že naročila za pogovor, kjer bomo govorili o njenem zlorabljenem prijatelju. Nazadnje je vendarle prišla, a je še vedno govorila o prijatelju in zanj zbirala informacije o možnostih, ki jih imajo zlorabljene osebe. Šele na četrtem pogovoru se je kar naenkrat zlomila, začela je jokati, kot bi se ji duša odtrgala, in povedala, da se je vse to zgodilo njej.

Mati zlorabljenega otroka pogosto tudi do družinskega člana, ki je zlorabljal, goji številna dolgoletna pozitivna čustva. Ob prijavi pa mora izbirati, obeh ne bo mogla obdržati ...

Tudi to se dogaja. Matere so v teh primerih tihe sodelavke. Čutijo ali slutijo, kaj se dogaja, skrbi jih, včasih tudi vidijo dogajanje, vendar prijavo odklanjajo. Ne zmorejo se soočiti, da se to dogaja njim. Pred njihovimi očmi se ruši vse, vendar lažje preživijo tako, da si zatiskajo oči. To pa ima lahko tudi ozadje. Ženske, ki so doživele spolno zlorabo v otroštvu in o njej niso nikoli spregovorile, dokazano težje prijavljajo zlorabe svojih otrok kot pa matere, ki v otroštvu niso bile zlorabljene. Te matere so zaradi nerazkritja in nesoočanja s tem problemom prežete s povsem enakimi strahovi, kot so bile v otroštvu, zdaj pa jih doživlja tudi njihov otrok.

Kaj pa otrok, lahko, če se mu to dogaja od rane mladosti, ta dejanja ima za nekaj vsakdanjega, nekaj normalnega?

Storilec navadno otroku to predstavi kot nekaj normalnega in potem na začetku otrok to res lahko tako sprejema. Ampak tako stanje traja le kratek čas. Ko zlorabe trajajo dolgo časa, otrok pa o tem verbalno ne poroča, se to kaže drugače. Vsak otrok na neki način sporoča, da je žrtev zlorabe. To se vidi iz njegovega vedenja, ki se spremeni. Seveda pa se lahko zgodi, da otrok dolgo ščiti svojo družino, saj se boji, da bo ostal tudi brez drugega, nezlorabljajočega od staršev, in ubere svojo strategijo preživetja. Tak otrok se lahko prilagodi dogajanju, prevzame odgovornost za dogajanje, išče rešitve v tem, da bi moral biti boljši otrok, se obnaša tako, kot misli, da si odrasli želijo. Obenem upa, da je to pravi način, s katerim bo prenehala zloraba. Težava je v tem, da otrok misli, da je zlorabljen, ker je slab, in misli, da tega ne bo več, če bo boljši. Vse je seveda pogojeno in odvisno tudi od starosti otroka.

Žrtve se lahko obrnejo tudi na centre za socialno delo. Če se prav spomnim, se je pred kratkim zgodilo, da je neka zlorabljena ženska tam namesto ustrezne pomoči dobila knjigo o sožitju v družini ...

Treba je vedeti, da ne glede na teoretično in strokovno znanje vsi strokovnjaki kljub vsemu niso sposobni za vsako delo. Za ukvarjanje s problemom spolnih zlorab pa je resnično potrebna tudi osebna odločitev in pripravljenost za to delo. Morda se pri nas premalo uporablja možnost, da se socialni delavec s takimi zadevami ne ukvarja, če mu to ne ustreza. Pa saj s tem ni nič narobe. Seveda pa se kaj takega lažje pripeti socialnemu delavcu, ki nima niti osnovnih znanj o teh specifičnih vprašanjih. Še vedno se tudi dogaja, da se nakazanih sumov o spolni zlorabi v družini ne lotevajo primerno. Preverjajo tako, da povedo, zakaj so prišli. Vnaprej pojasnijo, da prihajajo na ogled, ali držijo sumi o spolnih zlorabah, ki so jih dobili od združenja. Tako ni mogoče odkriti ničesar.

Kaj pa organi pregona, svoje delo na tem področju opravljajo dobro?

Čisto na vseh področjih v okviru pravosodja, torej pri policiji, tožilstvu in sodišču, bi morali to delo opravljati ljudje, ki so se sami odločili posebej za to področje. Nujna bi bila specializacija, ker če je kdo postavljen za kako delo, še ne pomeni, da je v resnici specializiran. Poleg tega bi morali vztrajno in neprestano pridobivati nova strokovna znanja, teh ni nikoli dovolj. S specializacijo se izpolni še zadnji pogoj za dobro delo na tem področju, torej srečevanje z zadostnim številom primerov zlorab. Za vsakega, ki raziskuje neko kaznivo dejanje, je namreč ključno, ali gre v primer z vero v otrokovo izpoved in posledično z namenom najti dokaze za kaznivo dejanje ali ne. Težava je, če se mu prijavitelj ali prijaviteljica ne zdi verodostojna in kredibilna, ker njeno ravnanje v dani situaciji ni ravno tako, kot bi ga na primer preiskovalec želel ali pričakoval. Ali pa se mu porajajo dvomi, ki izhajajo iz položaja osumljenca ali zaradi starosti otroka ali otrokovega okolja. Preiskovalec namreč vedno zbira dokaze, ki bodo potrdili njegovo tezo.

Ampak prijaviteljice, to so navadno matere, so v času spoznanja obstoja zlorab po logiki stvari težko povsem racionalne ...

Prijaviteljice so res pretežno matere, in ko se soočijo z dvomi, ali je bil otrok zlorabljen, je to hudo travmatično spoznanje. Moramo razumeti, da v komunikaciji in nasploh v svojem ravnanju navzven lahko ne delujejo vedno razumno. Zato morajo razumno takrat delovati strokovnjaki in morajo te specifike poznati. Namesto tega pa se tem materam pogosto pripisuje nekonsistentnost v izjavah, nezbranost in ne vem kaj še vse. Ta vtis, ki ga dajejo, seveda lahko vpliva na potek preiskave suma zlorabe. Še vedno se prepogosto dvomi tudi o materah, ki jim otrok zlorabo razkrije po ločitvi. Vedeti je treba, da če storilec ne živi več v družini, se otrok počuti varnejšega in laže razkrije zlorabo. Poleg tega je hitrost raziskovanja spolne zlorabe bistvena za pridobivanje kakovostnih in količinsko ustreznih informacij. Pri našem delu naletimo tudi na to, da informacije o sumih dolgo čakajo ali pa se jim ne posveti ustrezna pozornost. Najodmevnejši tak primer, kjer smo tudi mi podali nekatere informacije, je bil postopek zoper nekdanjega artiškega župnika Karla Jošta. Od takrat, ko smo posredovali podatke, do začetka postopka je trajalo skoraj dve leti. Enostavno se še vedno ne jemlje vsak posamezen primer izjemno resno in se tudi takoj ne loti reševanja zadeve.

Organi pregona torej delajo bolj kot ne škodo?

Ne, tega ne trdim. Trdim pa, da upravičeno pričakujemo, da za mite in tabuje pri raziskavi takih kaznivih dejanj ne sme biti prostora. Prav tako lahko trdim, da bi morali tudi preiskovalci bolj prisluhniti vsakomur, ki bi vedel kaj povedati o konkretnem primeru, in pri zbiranju obvestil bolj razširiti preiskave. V družini ali širši družini, v kateri je bil otrok zlorabljen, bi morali biti bolj pozorni na vsakega otroka, ne glede na njegovo starost. Bom ponazorila s primerom. Pred časom je k nam prišla mlada ženska v poznih dvajsetih, ki je sploh prvič spregovorila o tem, da jo je oče spolno zlorabljal. Njena sestra je poročala o tem, da jo oče spolno zlorablja. Ker je bila težavna najstnica, ki ji tega ni verjela niti mati, se je krepil dvom o utemeljenosti njene prijave. Starejša sestra je spremljala dogajanje, nihče se ni pogovarjal z njo. Prišla je v združenje in prvič razkrila svojo zlorabo, njena potreba pa je bila podpreti sestro, ker je to, kar je ta prijavila, trpela tudi sama. Odločila se je, da poda kazensko ovadbo zoper očeta. Čeprav je njen primer zastaral, je bil to način, da je podrobno opisala dejanje, ki je bilo zagotovo zelo podobno, če že ne povsem enako dejanju, ki ga je trpela sestra.

In v kateri fazi je zdaj zadeva?

Tega ne vem, vem le, da imata kazensko ovadbo tožilstvo in tudi policija. Poleg znane žrtve je lahko žrtev namreč v vsakem razkritem primeru še več. To seveda ne pomeni, da ni kriminalistov, ki bi znali opraviti svoje delo. Takih si seveda želimo še več.

Po drugi strani pa zoper duhovnike, ki jih ima družba za visoko moralne avtoritete, teče že četrto sojenje, dva duhovnika sta pravnomočno obsojena, eden že sedi v zaporu ...

In prav je tako. Treba je vedeti, da Slovenija v primerjavi z Evropo ne more biti nekakšna zelena oaza, kjer zlorab, katerih storilci bi bili duhovniki, ni. Vsi, ki se ukvarjajo z otroki, imajo večji in lažji dostop do njih in dostopnost daje večje možnosti za spolne zlorabe. Poleg tega gre pri duhovnikih za izredno veliko zaupanje staršev in tudi otrok samih in za splošno prepričanje, da je v tej sferi vse izključno dobro. Otrokom je tu zato toliko težje, ker se znajdejo nasproti človeka, katerega besedi apriori verjamemo.

Ampak dostopnost do otrok je velika tudi v šolah in vrtcih, zakaj potem ni obsodb učiteljev in vzgojiteljev?

Eden od razlogov je zagotovo ta, da so pri nas v vzgoji in izobraževanju poklici zelo feminizirani. To sicer ne pomeni, da v teh institucijah zlorab ni. In tudi ne pomeni, da ženske ne morejo biti storilke spolnih napadov na otroke, imamo izkušnje tudi s takimi primeri. Ampak zagotovo jih je precej manj kot moških. Tudi sicer je preiskanost dejanj, kjer so domnevne storilke matere, še nekoliko manjša, saj matere lahko spolne zlorabe prikrijejo v svoja materinska opravila. Tudi odnos otrok je v tem primeru lahko drugačen, prizanesljivejši.

Kakšna so sploh razmerja v Sloveniji? Največ zlorab je znotraj družine, katere skupine storilcev sledijo?

Daleč največ zlorab se dogaja v družini, kjer so za to tudi najboljše možnosti. Na drugem mestu so osebe, ki so člani širše družine, in storilci, ki niso del družine, ampak so otroku znani. Slednji so recimo prijatelji staršev in izvajalci prostočasnih dejavnosti. Zavedati se moramo, da otroka večinoma zlorabi oseba, ki pozna razmere, v katerih otrok živi, in pozna otrokove potrebe. Ve, na katerem področju otrok čuti kako pomanjkanje. To pa je reža, v katero storilec vstopi in nadomesti ta primanjkljaj ter hkrati začne spolno zlorabo. Pred kakim letom smo recimo dobili informacijo ene od nevladnih organizacij, da sumijo nekega izvajalca prostočasnih dejavnosti, in mi smo potrdili, da njegovo početje zbuja sum, da gre za spolne zlorabe. Vendar niso hoteli razkriti njegovega imena in tako so nam telefonirali čez nekaj mesecev in nam sporočili, da so tega človeka opozorili in da je obljubil, da tega ne bo več počel. Prosim vas!

Podpirate register pedofilov, ki ga je prinesel novi kazenski zakonik?

Tudi za to smo se zavzemali. Gre za register v narekovajih, saj dejansko registra ni. Gre le za to, da se tem storilcem sankcije ne izbrišejo po določenem času, kar zakon predvideva tudi za nekatera druga kazniva dejanja. Nekateri pravni teoretiki so sicer dokazovali, da raziskave ne kažejo tolikšnega povratništva, kot se je prvotno menilo, in zato za tak ukrep ni potrebe. Jaz pa pač mislim, da je na prvem mestu varnost otrok. Če se je s tem, ko institucija, ki se ukvarja z otroki, lahko odkloni osebo, ki je bila obsojena za taka kazniva dejanja, zavaroval en otrok, je to dovolj.

Kaj vse sploh je spolna zloraba?

Spolna zloraba je zelo širok spekter spolnih vedenj, vsiljenih otroku. Gre za dejanja, ki prizadenejo spolno nedotakljivost otroka, od otipavanja, otroku vsiljene golote, spolnega govorjenja oziroma pripomb z namenom vsiljevanja pogovora o spolnosti, fotografiranja golote, prikritega ali odkritega opazovanja otrok na primer pri uriniranju in blatenju z namenom, da otrok čuti to kot pritisk, do poljubljanja na način odraslih, kazanja pornografije otroku, masturbacije pred otrokom itd. Storilci so vedno bolj prefinjeni, saj se zavedajo, da je možnosti za dokazovanje v teh primerih dosti manj. Žal pa se še vedno minimizirajo vse take oblike zlorab in nemalokrat se še vedno reče, »saj otrok ni bil posiljen«. Vsaka oblika spolne zlorabe, včasih celo najmanjši dogodki, izjemno prizadenejo otroke. Spolnih odnosov z otroki je v celoti pravzaprav malo, je pa to lahko zadnja faza spolnega zlorabljanja. In dolgotrajne spolne zlorabe vodijo tudi v to. Storilci so pripravljeni preudarno čakati na svojo priložnost, saj vsa dejanja vedno načrtujejo. Ta dejanja niso nikoli naključna.

Kakšno vlogo ima tu storilčev namen spolne zadovoljitve oziroma sama spolna zadovoljitev?

Pri nas je še vedno prisotno tudi razmišljanje, da spolne zlorabe ni bilo, ker storilec ni dosegel spolne zadovoljitve. To je preprosto grozljivo in kaže na popolno neznanje, nerazumevanje in povsem neprimeren odnos do otroka, ki ga potem v tej enačbi sploh ni. Govorimo o storilcu, namesto da bi o žrtvi. Govorimo o tem, kakšna naj bi bila potreba storilca, namesto da bi govorili o tem, kaj je doživljal in občutil otrok. Pa saj spolna zadovoljitev sploh ni element kaznivega dejanja spolnega napada.

To najbrž zaposleni v pravosodnih organih vedo ...

Očitno ne vsi, naj navedem primer, ko je tožilka zavrgla ovadbo, ker storilec ni dosegel spolne zadovoljitve: »Slačenje pred otrokom in kazanje spolnih organov je moč opredeliti kot dejanja, ki kakorkoli drugače prizadevajo spolno nedotakljivost osebe, ki še ni dopolnila 15 let, torej po 4. odst. 183 čl. KZ, vselej ob ugotovitvi, da je tako početje namenjeno zadovoljitvi storilčeve spolne sle pred otrokom. V ravnanju osumljenca, kot ga je opisala deklica in vsi, ki jim je sama ali pa njena mati o tem pripovedovala, tega namena ne zaznamo. Nesporno je, da je do dogodka, kot ga deklica opisuje, prišlo in je vedoželjna in zgovorna deklica izvedela, kar jo je zanimalo.« V času »dogodka« je bila deklica stara šest let. Glede tega se trudimo že leta in tudi številni tožilci so tako formulacijo nehali pisati v obrazložitve, vendar to še ne pomeni, da je pri nekaterih ni več v glavah. Če bi bila spolna zadovoljitev storilca pogoj obstoja kaznivega dejanja, potem ne bi bil obsojen nihče. Podobni problemi so bili, ali so še, trenutno nimamo izkušenj, prisotni tudi na sodišču. Leta 2006 je višje sodišče oprostilo obtožbe obdolženca, ki mu je bila s prvostopenjsko sodbo izrečena kazen dveh let zapora, ker bistveni element dejanja, ki ima za cilj spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona storilca, ni bil dokazan. Zoper to sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, toda njegova zahteva je bila zavrnjena. Upamo, da so se v treh letih stvari spremenile. Toda omenjeno tolmačenje je vsebovala že predstavljena sodna praksa v kazenskem zakoniku iz leta 1959.

Hočete reči, da smo pri razumevanju specifike spolnih zlorab še vedno v tistih časih?

Veliko se je spremenilo, toda še vedno občutno premalo. Otroci žrtve še vedno niso naša prva skrb, saj je skrb pogosteje bolj usmerjena na storilca kot na žrtev. Vse premalo se spoštujejo otrokovi občutki. Pri odraslih žrtvah, na primer pri žrtvah posilstva, je sprejeto razumevanje žrtve, da ji vsak, celo slučajni stik ali videnje osumljenca ponovno povzroči travmatična doživetja. Otrokom tega ne priznavamo. K nam je prišla deklica, stara 12 let, ki ni zmogla stikov z očetom; to je bila posledica spolne zlorabe, o kateri je spregovorila. Kljub njeni starosti in kljub pravici otroka do stikov in ne apriorni pravici staršev do stika z otrokom, je bila prisiljena v stik z očetom. Ker je bila ovadba o sumu spolne zlorabe zavržena, nihče ni spoštoval njenih potreb, njenih občutij, nihče ji ni verjel. Z namenom preverjanja njenih »pravih«, ne pa »naučenih« odzivanj je bila skoraj leto dni v institucionalni oskrbi, kjer naj bi strokovnjaki prišli do »resnice«.

Avtor: Peter Petrovčič

Vir: Mladina

Sledi nam na Twitterju


Kontakt

O nas

Za medije


Fakulteta za družbene vede

Center za družboslovno informatiko CDI

Sofinancerja


 

Za vsebine spletne strani odgovarjajo izključno avtorji (izvajalci projekta Center za varnejši internet). Evropska unija ne odgovarja za kakršnokoli morebitno uporabo na njej navedenih informacij.

Uporaba piškotkov