Danes je na Fakulteti za družbene vede v organizaciji prijavne točke Spletno oko potekal posvet z naslovom »Sovražni govor - lokalni odzivi na globalno nevarnost«. Predavatelji so podali oceno stanja na področju obravnave sovražnega govora in konkretne primere dobrih praks.
V uvodnem predavanju je nastopil nacionalni svetovalec policije Združenega kraljestva za kazniva dejanja iz sovraštva Paul Giannasi. Na ravni Združenega kraljestva je bil vrsto let zadolžen za politike omejevanja posledic internetnega sovraštva ob hkratni zaščiti svobode govora. Povedal je, da se sovražni govor in kazniva dejanja iz sovraštva po njegovih opažanjih po eni strani spodbujata novačenje za terorizem in genocidno nasilje, po drugi pa se pojavljata tudi kot njihova posledica. Sovražni govor se tako pogosto povezuje s fizičnimi oblikami kaznivih dejanj. Tako mediji kot tudi politiki lahko po njegovih besedah še povečujejo obstoječe napetosti z uporabo populistične in nacionalistične retorike.
Po njegovi oceni nimamo na voljo ene same rešitve ali enega samega akterja, ki bi lahko razrešil ta velik izziv, s katerim se soočajo vse družbe. Pot do rešitev po njegovem mnenju vodi prek vzpostavitve partnerstev na nacionalni in mednarodni ravni. To vključuje vrsto aktivnosti za naslavljanje sovraštva, tudi uporabo kontranaracij in analizo tega, kako se družbene napetosti odražajo na internetu.
Svetovalec Zagovornika načela enakosti Samo Novak je v svojem prispevku predstavil aktualno stanje ter nekatera odprta vprašanja na področju urejanja in pregona sovražnega govora v Sloveniji. Podatki, ki jih je zbral Zagovornik, kažejo, da je kazenskopravni pregon sovražnega govora v Sloveniji zastal. Posledica je po njegovih ugotovitvah nadaljnja normalizacija tovrstnega govora in s tem tudi tudi diskriminacije. Na težavo nekaznovanja sovražnega govora je Slovenijo v svojem nedavnem poročilu opozorila tudi Evropska komisija proti rasizmu in nestrpnosti.
Čeprav se v Sloveniji spodbujanje nestrpnosti delno preganja tudi kot prekršek, številni primeri sovražnega govora ostajajo nenagovorjeni. Problem ostaja zgolj deklaratorna prepoved spodbujanja nestrpnosti in sovraštva v medijski zakonodaji ter podobna ureditev v Zakonu o varstvu pred diskriminacijo, v katerem pozivanje k diskriminaciji ni opredeljeno kot prekršek. Praksa nekaterih tujih organov za enakost (Bolgarija, Finska) je sicer pokazala, da se lahko sovražni govor naslovi tudi skozi pravo nediskriminacije, natančneje, prepoved nadlegovanja, s čimer se večji poudarek daje presoji takojšnih učinkov sovražnega govora na dostojanstvo žrtve v danem okolju in manjši na prihodnje (morebitno) ogrožanje javnega reda in miru.
Po Novakovih besedah je bistveno, da se s primernimi ukrepi naslovi tako najbolj ekstremne kot tudi blažje oblike sovražnega govora, saj se bo le na ta način zapolnila vrzel nekaznovanega sovražnega govora, ki opravičuje izključevanje in ohranjanje neenakosti. Prav tako mora Slovenija pričeti s sistemskim beleženjem pojava sovražnega govora po osebnih okoliščinah.
Posvet se je zaključil s prispevkom koordinatorja prijavne točke Spletno oko (Univerza v Ljubljani – Fakulteta za družbene vede) Andreja Motla, ki je povzel tri leta spremljanja upoštevanja kodeksa ravnanja za preprečevanje sovražnega govora na spletu s strani družbenih omreži. Pojasnil je, da se je v tem obdobju odzivnost družbenih omrežij na prijave sovražnega govora izboljšala. Na evropski ravni so v okviru 4. monitoringa družbena omrežja odstranila 85.5% pozivanj k umoru ali nasilju ter 58.5% žaljivih pozivov ali fotografij, kar po mnenju komisije nakazuje natančen pregled prijav ob hkratnem upoštevanju načela svobodnega izražanja.
Hkrati so po opažanju organizacij med njimi še vedno pomembne razlike. Facebook ostaja edino omrežje, ki sistematično obvešča uporabnike o obravnavi prijav, ne glede na to, ali jih oddajajo običajni uporabniki ali t.i. verodostojni prijavitelji, ki imajo na voljo dodaten kanal za prijavo. Twitter močno zaostaja pri naslavljanju velikih težav, ki jih ima s sovražnim govorom, tako po deležu odstranitev sovražnega govora, kot pri obveščanju uporabnikov. Youtube je po drugi strani izboljšal odzivnost, a praktično sploh ne obvešča uporabnikov o poteku prijav. Navedeno se do neke mere kaže tako na evropski ravni, kot tudi pri slovenskih primerih.
