Leta 2012 je Urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice sprejel Rabatski akcijski načrt[1] glede spodbujanja sovraštva, ki državnim institucijam, medijem, podjetjem, civilni družbi in verskim akterjem podaja več priporočil za vzpostavljanje ravnovesja med svobodo izražanja in prepovedjo spodbujanja k nasilju. S tem so želeli spodbuditi pristojne institucije k ukrepanju, saj z zaskrbljenostjo ugotavljajo, da storilci sovražnega govora prepogosto ostanejo nekaznovani. Problematične so predvsem nejasne državne zakonodaje, sodne prakse in politike, ki omogočajo zlorabe.
Še posebej je OHCHR zaskrbljen zaradi porasta sovražnega govora na družbenih omrežjih v času pandemije, zato poziva njihove upravitelje, naj bolj aktivno odstranjujejo diskriminatorno vsebino ter posodobijo svoje standarde skupnosti v skladu z mednarodnimi standardi človekovih pravic, vključno z Rabatskim akcijskim načrtom.
Na podlagi priporočil Rabatskega akcijskega načrta so bile leta 2018 oblikovane kratke smernice v obliki testa praga presoje, ki po korakih opisujejo šest parametrov, na podlagi katerih naj poteka presoja, ali lahko določena izjava predstavlja kazniv sovražni govor. Za vsak primer sovražne komunikacije smernice priporočajo upoštevanje konteksta, govorca, namena, vsebine, obsega govora in verjetnosti negativnih posledic. S tem so poenostavljeno predstavljeni okviri, ki jih OHCHR predvideva za zaščito človekovih pravic v povezavi z vseprisotno dilemo razločevanja med svobodo govora in spodbujanjem diskriminacije, sovražnosti ali nasilja.
T. i. Rabatski test praga presoje[2] je bil sprva predstavljen v šest uradnih jeziki združenih narodov (arabski, kitajski, angleški, francoski, ruski in španski), trenutno pa je dostopen že v 32-ih uradnih prevodih svetovnih jezikov.[O1]
Pravna podlaga: Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah [MPDPP], ki za Slovenijo velja od 1. julija 1992, v drugem odstavku 20. člena opredeljuje: »Vsako hujskanje k nacionalnemu, rasnemu ali verskemu sovraštvu, ki bi pomenilo spodbujanje k diskriminaciji, sovražnosti ali nasilju, mora biti z zakonom prepovedano.«
Definicije:
Prag presoje: Prepoznavanje prepovedanih ravnanj iz 20. člena MPDPP mora upoštevati visok prag tolerance, saj mora biti omejevanje svobode govora dopustno le izjemoma. OHCHR v Rabatskem akcijskem načrtu iz 2012 predlaga, da mora dejanje izpolnjevati vseh naslednjih šest pogojev, da ga lahko prepoznamo kot kaznivo dejanje:
1. Kontekst: Kontekst ima pomembno vlogo pri presoji, ali lahko določene izjave spodbudijo diskriminacijo, sovraštvo ali nasilje nad družbenimi skupinami. Hkrati ima lahko neposreden vpliv na naklep in/ali vzrok. Pri analizi okoliščin je zato treba umestiti govor v takratni družbeni in politični kontekst.
2. Govorec: Upoštevati je treba položaj oz. status govorca v družbi. Še posebej je pomembno, kakšen vpliv ima oseba ali organizacija, ki jo ta oseba predstavlja, na naslovnike sporočila.
3. Namen: 20. člen MPDPP predvideva namero, zato dejanja, storjena iz malomarnosti ali nepremišljenosti ne morejo biti obravnavana kot kaznivo dejanje. Kot tako torej lahko prepoznamo namerno zagovarjanje idej in spodbujanje, ne pa tudi zgolj distribucije spornega gradiva. Hkrati mora biti vzpostavljen tristranski odnos med objektom in subjektom govora ter občinstvom.
4. Vsebina in oblika: Vsebina govora je eden od ključnih elementov presoje pri prepoznavanju kaznivega dejanja. Upošteva naj se stopnjo provokativnosti in neposrednosti izraženega sovraštva, obliko, slog, naravo predstavljenih argumentov in ravnovesje med več podanimi argumenti.
5. Obseg govora: Pri obsegu presojamo doseg sporočila, njegovo javnost, razsežnosti in velikost občinstva, kakšna sredstva za širjenje sporočila so bila uporabljena, pogostost, količino in obseg komunikacije, ali je imelo občinstvo možnost nanjo odgovoriti, ter ali je bila izjava dostopna le omejenem krogu ljudi ali širši javnosti.
6. Verjetnost posledic: Spodbujanje k diskriminaciji, sovražnosti ali nasilju je samo po sebi kaznivo dejanje. Pri tem ni nujno, da resnično pride do dejanj, ki jih posameznik spodbuja, a je vseeno treba presoditi, kolikšna je stopnja tveganja za njihovo uresničitev. Ključno je, ali obstaja utemeljena verjetnost, da bo govor spodbudil dejanja proti določeni skupini, pri čemer bi morala biti povezava med govorom in dejanjem dokaj neposredna.
Predvsem politični in verski voditelji bi se morali vzdržati vsakršnega spodbujanja sovraštva, hkrati pa imeti bistveno vlogo pri odzivanju na sovražni govor. Odločno bi morali spregovoriti proti spodbujanju sovraštva in jasno sporočati, da je vsakršno nasilje nesprejemljivo.
