Točka za prijavo sovražnega govora in posnetkov spolnih zlorab otrok na internetu

Moj Mikro o pedofiliji

4.1.2010

Poreden sosedov striček pravi takole: »Sem trinajstletno plavolaso dekle, nosim rdečo kapico in imam dve kitki. Rada plešem in igram tenis, pozimi smučam, poleti pa na peščeni plaži najraje nabiram kamenčke lepih oblik. Najraje ob sončnem zahodu poslušam šumenje valov in se prepustim vetru, da me boža. Po horoskopu sem bikica …« In potem svizec zavije čokolado!

 

ZGODOVINA (NESPODOBNEGA) POČETJA

Pedofilija, homoseksualnost in lezbijstvo so ukoreninjeni v zahodni civilizacij že iz časov antike. Grška mitologija je polna motivov pedofilije in istospolnih odnosov! Prav tako so bili za današnje norme tudi Etruščani seksualno absolutno deformirani in za nas perverzni. Tudi grški bogovi so bili za naše norme seksualno popolnoma perverzni. Že Gaia in Uran, ki sta oče in mati velikega dela prednikov celotnega grškega panteona, začenjata božjo rodbino v incestu. Gaia je namreč mati in žena Uranu.

Še konec šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja so bile revije z otroško pornografijo čisto legalne, med vodilne proizvajalke in razpečevalke otroške pornografije pa so se uvrščale Danska, Švedska, Nemčija in Nizozemska. Podjetje Radox je na trg distribuiralo veliko revij in filmov z otroško pornografijo, saj to tedaj ni bilo navzkriž z obstoječimi zakoni. Prva številka revije Children Love je izšla leta 1974, zadnja pa štiri leta pozneje. Gradivo ni vsebovalo nikakršnega nasilja, postajalo pa je nezanimivo, ker ni bilo »svežega materiala«. No, medtem je tudi število nasprotnikov postalo večje od števila privržencev. Tudi v Ameriki v sedemdesetih ni bilo seks šopa, v katerem omenjeni material ne bi bil na voljo. Zgodba se je končala, ko je leta 1977 FBI ugotovil povezanost med organiziranim kriminalom in distribucijo ter proizvodnjo otroške pornografije. Leta 1978 je bil sprejet zvezni zakon zoper izkoriščanje otrok in mladoletnikov. Zadnje revije s tovrstno vsebino so bile natisnjene leta 1982. Zgodba je šla v ilegalo, s pojavom in razmahom interneta pa je dobila povsem nove možnosti in dimenzije. Odprla se je nova fronta informacijskega e-vojskovanja, internetno oziroma virtualno okolje.

VIRTUALNO »BOJNO« POLJE

Virtualno okolje ponuja povsem nove možnosti prepovedanega početja in je pravi raj za pedofile, saj jim poleg udobnosti, anonimnosti, skrivanja in ponarejanja identitete, omogoča tudi objavljanje, zbiranje in izmenjavo pornografskega materiala ter vzpostavitev neposrednih stikov z otroki prek novičarskih in interesih skupin, družabnih omrežij, forumov, elektronske pošte in klepetalnic. Slednje so za pedofile še posebej zanimive, saj jih uporablja ogromno otrok, poleg tega pa je prek njih najlažje vzpostaviti neposreden dialog s potencialno žrtvijo, pod lažno identiteto seveda. Svoje žrtve zavajajo s pozornostjo in prijaznostjo, pa tudi z obljubami in darili. Pripravljeni so porabiti veliko časa, denarja in energije, da bi dosegli svoj cilj. Otroka poslušajo, ga razumejo in mu pomagajo reševati težave. Vzpostavljen stik jim omogoča, da lahko z otrokom v nekem časovnem obdobju (pri tem so izredno potrpežljivi in vztrajni) zgradijo trden odnos, temelječ na bližini, zaupanju in prijateljstvu, ki ga lahko pozneje izkoristijo za organiziranje srečanja, vzpostavitev tesnejšega odnosa in nazadnje zlorabo otroka. Podobno učinkovita, kot je strategija pedofilov, je na srečo tudi strategija, ki jo pri iskanju pedofilov uporabljajo kriminalisti oziroma preiskovalci, ki se lahko v spletnih klepetalnicah prelevijo v nedolžne deklice (Tinny, Lolipop, Sweety …) in skušajo s premetenim pogovorom (seveda morajo prej osvojiti jezik osemletnih punčk z vsemi smeški in kraticami , MY, MYM, RTI, LY …) pritegniti pozornost pedofila in po možnosti, ko je sum utemeljen, organizirati tudi srečanje. Tako potem na »randi« ne pride Lizika, ampak kak kriminalist v spremstvu specialcev.

PLENILEC

Vse se seveda začne v internetu, v spletni klepetalnici, v družabnem omrežju, forumu. 13-letno dekle spozna »15-letnega fanta«, ki je odličnjak, je blond in ima modre oči. Ukvarja se s športom, poleti surfa na vodi, pozimi pa smuča na ledenikih. Beseda da besedo, smešku sledi smeško in začne se korespondenca, v kateri se pogovarjata o šolskih razmerah, starših, bratih in sestrah, kužkih in mucah in modrostih življenja nasploh. Fant ji pove, da je inteligentna, pametna, prijazna, razgledana, luškana, seksi in da je presrečen, da jo je spoznal. Vsak prosti čas po šoli in ko staršev ni doma, izkoristita za »čvek«. Eden o drugem vesta vse, kaj imata najraje, katero muziko poslušata, kaj zajtrkujeta, kakšen je urnik v četrtek … No, da popravimo, odličnjak ve o deklici vse, ona pa o njem popolnoma nič! Vreden je zaupanja, bolj kot prijatelji, bratje, sestre, sploh pa bolj kot starši, ki samo težijo. Vse je v redu, saj ima njega. Ne komunicirata več samo prek interneta, ampak se tudi slišita. Srečanje je samo še vprašanje časa. Ve, kdaj jo lahko pokliče in kdaj je sama v sobi. Nastopi dan srečanja, dan, ko bo spoznala princa iz sanj. Dekle bo samo doma in v bližini doma se lahko zvečer samo čisto malo vidita. Kar v bližnjem parku, kjer se bosta spoznala pod zvezdicami malo posedela na klopci in si izmenjala par besed. Za čudovitega fanta ve le še najboljša prijateljica, ve tudi za srečanje. Ko se starši vrnejo domov, dekleta ni doma. Panika!!! Bila je ozaveščena, pametna in previdna, imela je ogromno prijateljev … a vseeno.

Otroci niso vedno tisto, kot jih vidimo in si jih predstavljamo odrasli. V svojih najstniških letih se bojujejo z močnim pritiskom sprejetosti v družbo, preizkušajo splošno uveljavljene norme in načela, negotovi so glede svoje osebne identitete, njihova samopodoba niha in je vsak dan drugačna, želijo biti sprejeti, ugajati in biti ljubljeni. Vsaka podobnost zgodbe z realnimi osebami in podatki je zgolj naključna, vzeti pa jo gre skrajno resno.

JAZ, PEDOFIL

Pedofili sebe označujejo kot osebe, ki jih spolno privlačijo otroci v obdobju pred puberteto. Pedofila torej ne definira njegovo obnašanje, ampak čustva. Psihološko ga določata dva dela, čustveni in racionalni. Na čustveni del vplivajo občutki nemoči in razočaranja, dolgočasje in depresija. Racionalni del določa zaporedje dejanj: iskanje žrtve, vzpostavljanje stika in pridobivanje zaupanja, ocena tveganja in izvedba dejanja. Niso mnenja, da otrokom povzročajo škodo ali da so družbeno škodljivi, trdijo pa, kar je zagovarjal tudi pokojni psihiater Košiček, da zloraba otrok ni posledica pedofilije, ampak sadizma. V javnosti svojih nagnjenj ne razkrivajo, lahko so dobro situirani in družbeno integrirani. Večina jih samih po sebi ni nasilna. Navadno so sramežljivi, pasivni in pogosto nezadovoljni sami s seboj. Večina jih je moškega spola in otroke začnejo zlorabljati v svojih srednjih letih. Tistim, ki se svoje »šibkosti« zavedajo in so pripravljeni kaj storiti svetujejo, da otroke občudujejo kot božanska bitja, ne smejo pa jih zlorabljati.

Pedofil je lahko vsakdo: mlad ali star, bogat ali reven, izobražen ali neizobražen, profesionalec ali amater, lahko je katerekoli rase. Največkrat je to moški, starejši od trideset let, samski ali z nekaj prijatelji iz iste starostne skupine. Če je poročen, je partnerica bolj družabnica, brez strastnih seksualnih odnosov. Okoli premorov v zaposlitveni karieri je nejasen in skrivnosten, lahko so posledica prestajanja zapornih kazni. Ima rad aktivnosti, ki jih obožujejo otroci. Otroke označuje kot čiste, angelske, nedolžne, božanske, nebeške … kar pa deluje neumestno in neprimerno. Ima hobije, ki so všeč otrokom. Zbira drage in priljubljene igrače, ima reptile in druge eksotične živali, sestavlja modelčke letal in avtomobilov. Njegov bivalni prostor ali posebna soba je opremljena v stilu odraščajočih otrok, na katere meri. Usmerjen je na otroke pred puberteto, ve, katero starost si želi, nekateri »ciljajo« na starejše otroke, drugi na mlajše. Ti otroci so seksualno neizkušeni, vendar pa glede tega radovedni. Navadno ima delovno mesto, na katerem ima z otroki vsakdanji stik, če ni zaposlen, bo to delo opravljal volontersko (opravljanje nadzora, treniranje, coaching, inštrukcije …), najraje brez nadzora, da bo sam z otrokom. Potencialne tarče so otroci iz problematičnih ali privilegiranih družin. Ironija je, da že tako zlorabljene otroke potem zlorabljajo še ljudje, ki naj bi jim bili v oporo in zavezništvo. Lahko se razvije tako imenovani stockholmski sindrom, ko se otrok čustveno naveže na pedofila in hrepeni po njegovem sprejemanju in nadaljnjem odobravanju, žrtev postane emocionalno vdana svojemu tiranu. Manipulativna orodja obvlada do potankosti in jih neprestano izpopolnjuje. Velikokrat mater samohranilko izkoristi kot most, po katerem bo prišel do čustvenih vezi z njenim otrokom, kjer bo potem z manipulacijo dosegel seveda svoje. Pri početju so neskončno vztrajni in potrpežljivi. Večina pedofilov ima tudi svojo pornografsko zbirko, ki jo ščitijo za vsako ceno. Mnogi zbirajo tudi spominke svojih žrtev. Prepričani so, da ne delajo nič narobe in da je seks za otroka zdrav. Kar v osemdesetih odstotkih primerov otroka zlorabi nekdo, ki je najožji član otrokove družine, je nekdo, ki ga otrok pozna in mu zaupa.

PEDO- IN DRUGE FILIJE

Pedofilija kot pojem je definirana z različnih zornih kotov. Je psihiatrična in medicinska (ne pravna) oznaka za določeno ravnanje in nadlegovanje. Kot klinično diagnozo jo navadno podajajo psihologi in psihiatri. Pravo in kazenska zakonodaja pa termina pedofilija ne uporabljata za ravnanje, kot je spolno občevanje ali drugo spolno dejanje z otrokom. Po diagnostičnem kriteriju iz učbenika (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, Fourth edition), je pedofil posameznik, ki fantazira, ga vzburjajo ali čuti seksualni nagon do predpubertetnih otrok, običajno mlajših od trinajst let, v trajanju, daljšem od šest mesecev. Z vidika medicine spada pedofilija med odklonska spolna vedenja. Priznani pokojni psihiater in seksolog dr. Marijan Košiček pa je v pedofiliji prepoznal elemente sadizma, novo dimenzijo, ki se je še ne zavedamo popolnoma. Sadist se vedno izživlja nad šibkejšimi od sebe, kar otroci vsekakor so. Da oseba zadosti kriteriju pedofila, mora biti stara vsaj 16 let, njen objekt zanimanja pa vsaj pet let mlajši. Nagnjenje do otrok se pri pedofilih razvije v puberteti ali v dobi odraščanja, lahko pa se pojavi tudi pozneje v življenju.

Tehnično gledano pa osebe, ki so vpletene v spolne aktivnosti z otroki v puberteti, starimi od trinajst do šestnajst let (dejanje je legalno in lahko vanj privolijo), imenujemo hebofili (privlačijo jih dekleta) ali efebofili (privlačijo jih fantje). Pojem hebofilija torej označuje spolni nagon do otrok v puberteti. Razlika med pedofili in hebofili je, da slednji bolj stremijo k vzajemnim spolnim aktom in odnosu, so preračunljivejši, socialno prilagodljivejši in imajo pri zdravljenju boljše prognoze. Če je objekt zanimanja posameznika mlajši od pet let, pa to imenujemo infatofilija.

»SORTE« PEDOFILOV

Pedofile lahko klasificiramo po različnih kriterijih. Glede na to, ali jih privlačijo izključno otroci ali otroci in odrasli, jih delimo na ekskluzivne in neekskluzivne pedofile. Po raziskavi, ki sta jo opravila Abel in Harlow je ekskluzivnih pedofilov le približno sedem odstotkov, drugi so neekskluzivni. Navadno jih privlači točno določena starostna skupina in spol otrok. Če jih privlačijo le otroci moškega spola, govorimo o homoseksualnih pedofilih, če deklice, o heteroseksualnih pedofilih, če pa oba spola, gre potem za biseksualno pedofilijo. Odstotek homoseksualnih pedofilov se giblje med devet in štirideset odstotkov, kar je približno štiri- do dvajsetkrat več, kot je odraslih moških homoseksualcev. Posamezniki, ki jih privlačijo deklice, največkrat izbirajo starost med osmimi in desetimi leti (8–10), če pa gre za dečke, je starost malenkost višja in znaša med desetimi in trinajstimi leti (10–13). Heteroseksualni pedofil v povprečju zlorabi 5,2 otroka v štiriintridesetih (34) spolnih napadih, homoseksualni 10,7 v dvainpetdesetih spolnih aktih, heteroseksualni pa kar 27,3 otroka v stodvajsetih (120) iztirjenih dejanjih. Tipični pedofil bo v svojem življenju zlorabil več kot tristo šestdeset žrtev, trideset do šestdeset jih bo zlorabil, preden ga bodo sploh odkrili.

Glede na starost pedofile delimo v tri skupine. Med mladostniške pedofile spadajo psihoseksualno in psihosocialno zavrti moški, ki nimajo niti možnosti niti poguma, da bi navezali spolne stike z vrstnicami ali starejšimi ženskami. Pri kategoriji srednjih let gre za osebnostno nezrele, socialno, poklicno in družinsko neprilagojene moške, ki so lahko zasvojeni tudi z alkoholom (ali kako drugače), velikokrat so tudi poročeni in imajo družine. V poznih letih so to običajno osamljeni, senilni, impotentni in arteriosklerotični moški, ki so jim popustile moralne zavore in norme, ki so jih živeli v mladih letih.

Razlikujemo tudi pedofile in psevdopedofile. Pedofil do otrok čuti spolno privlačnost, psevdopedofil pa ne, vendar ima z njimi zaradi drugih razlogov vseeno spolne odnose.

ZLA DEJANJA

Pedofil v poznejši fazi, ko je prek interneta že navezal stik in mu žrtev zaupa, otoka »zapelje« v različna spolna dejanja. Lahko se otroku le izpostavlja (ekshibicionist), ga slači ali opazuje (voajerizem) ali masturbira v njegovi prisotnosti. Seveda so dejanja lahko tudi vsiljivejša, z veliko več fizičnega stika. Če gre za drgnjenje genitalij ob otroka, je to froterizem, pedofil otroka lahko ljubkuje, ima z njim oralni spolni odnos ali penetrira v usta, anus in/ali vagino. Pedofili otroke v ta dejanja ne prisilijo z uporabo sile, ampak s psihološko manipulacijo oziroma odmikom pozornosti (povsem nedolžni dotiki in znaki sporazumevanja se zaključijo z neprimernim otipavanjem, prikazovanjem pornografije, opolzkim govorjenjem …). Pedofil pred samim seboj in pred otrokom seveda zmanjšuje pomen dejanja, ki ga je storil, in si izmišlja neumna opravičila, češ da ima takšno početje izobraževalno vsebino, da bo tudi otrok užival, da je to izkazovanje pozornosti, da je se je otrok izzivalno vedel in sam izzval (prikupna, »sladka« štirinajstletnica je v družabnem omrežju k sliki dodala besedilo, »le kdo me ne bi«; in jo je …) povzročeno dejanje in podobno. V splošnem so pedofili ustvarili pet obrambnih vzorcev za izničevanje pomena dejanja, ki ga storijo:

1. Zanikanje (»Ali je otroka prepovedano objeti?«)

2. Zmanjševanje pomena dejanja (»Saj se zgodilo samo enkrat.«)

3. Opravičevanje (»Imam rad fante, ne nadlegujem otrok!«)

4. Izmišljevanje (»Te aktivnosti so del raziskave, projekta …«)

5. Klasičen verbalni in/ali fizični napad na otroka, tistega ki ga je razkrinkal, tožilca, policijo ...

Petdeset do sedemdeset odstotkov pedofilov ima še kakšno parafilijo, kot na primer froterizem, ekshibicionizem, voajerizem ali sadizem. Če se otroci igrajo zdravnike in se pri tem otipavajo, tega nimamo za pedofilijo, ampak za nadlegovanje, če starostna razlika le ni večja od 4–5 let. Je pa študija pokazala (Abel in Harlow), da je štirideset odstotkov tistih, ki so pri petnajstih letih nadlegovali otroke, v odrasli dobi prepoznanih kot pedofili. Poleg fizične zlorabe sta prisotni tudi psihična in socialna, ki sta prav tako zelo hudi in na žrtvi največkrat pustita trajne posledice, ki se lahko odpravijo oziroma omilijo skozi intenzivno dolgotrajno terapijo.

OZAVEŠČEN OTROK

Z internetom so otroci dobili nove in neomejene možnosti raziskovanja, seznanjanja z novimi vsebinami in znanji ter širjenja obzorij. Ponudil jim je obilo veselja in zabave, hkrati pa jih je izpostavil velikim nevarnostnim. Vsekakor se velja z otrokom temeljito pogovarjati in ga seznaniti s potencialnimi nevarnostmi. Brez dovoljenja in vedenja staršev naj nikomur ne pove imena, priimka, domačega naslova, telefonske številke, kje se giblje, katero šolo obiskuje … Prav tako naj nikamor ne pošilja svojih fotografij, tudi z mobilnega telefona ne. Nikakor naj se prek interneta ne dogovarja za srečanja z ljudmi, ki jih ne pozna. Če se dogovori, naj pove, kje, s kom in kdaj. Če kadarkoli v računalniku naleti ali prejme vsebine, zaradi katerih se počuti nelagodno, ga je strah ali je negotov, naj to takoj pove. Na sporočila, zaradi katerih se počuti nelagodno, naj ne odgovarja. Odgovornost, da je take vsebine prejel, ni njegova. Nazorno mu pokažite, da je mogoče v internetu pravo identiteto dobro skriti in se nekdo lahko predstavlja za nekoga, ki v resnici sploh ni! (vir: www.policija.si)

VSE -ILIJE IN -IZMI TEGA SVETA

Z besedo parafilija označujemo vse nenaravne spolne težnje, ki jim osnovni namen ni parjenje. Beseda je sestavljena iz dveh grških besed, in sicer para, ki pomeni poleg, in philia, ki pomeni ljubezen. Psihologi jo opredeljujejo kot duševno motnjo, ki se kaže v obliki ponavljajočih intenzivnih spolnih teženj, fantazij in/ali dejanj, ki vključujejo nenavadne objekte poželenja, aktivnosti ali položaje, in povzroča društveno odtujenost oziroma motnje v delovanju posameznika. Obenem pa izraz lahko pomeni tudi vse nestandardne spolne prakse, brez namigovanja na disfunkcijo oziroma moralno spornost. Ekshibicionizem je bolezensko nagnjenje do razgaljanja in razkazovanja spolovil oziroma do spolnih odnosov na javnih mestih, fetišizem pa spolno vzburjenje ob neživih predmetih, najpogosteje so to žensko spodnje perilo, čevlji, modni dodatki, nogavice ali drugi deli obleke. Pod fetišizem spada tudi partializem, ki pomeni seksualno nagnjenost do nespolnih delov telesa, na primer obsedenost s komolci, koleni, levim podplatom ali spodnjo čeljustjo. Froterizem je bolezenska potreba po nenehnem dotikanju oziroma drgnjenju spolovil ob osebo, ki se s tem ne strinja, najpogosteje v gneči. Zloglasna, že večkrat in vsak dan omenjena pedofilija je psihološka motnja, ki se kaže v spolni naklonjenosti odraslega moškega do predpubertetnih otrok. Mazohizem je doživljanje spolnega užitka osebe, ki jo nekdo muči ali ponižuje, sadizem pa je njegovo nasprotje in pomeni doživljanje spolnega užitka osebe, kadar nekoga muči ali ponižuje. Transvestizem je spolno vzburjenje med oblačenjem v oblačila nasprotnega spola, voajerizem pa spolno vzburjenje med prikritim opazovanjem spolnega občevanja ali nagih teles. Telefonska skatalogija pomeni nagnjenost k obscenim telefonskim klicem zaradi spolnega užitka. Nekrofilija je prakticiranje spolnih odnosov s človeškimi trupli, zoofilija pa prakticiranje spolnih odnosov z živalmi. Koprofilija pomeni spolno vzburjenje ob človeškem blatu, urofilija spolno vzburjenje ob človeškem urinu, emetofilija pa spolno vzburjenje ob bruhanju. Klizmafilija je spolno navduševanje nad klistriranjem, gerontofilija pa spolna privlačnost do zelo starih ljudi. Zato na tujih TV-programih v poznih večernih urah kažejo tudi pomanjkljivo oblečene babice.

PREGON

Lani je policija pri nas na okrožna državna tožilstva podala 56 kazenskih ovadb zaradi prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva (176. člen kazenskega zakonika). Največ, devetintrideset (39) kazenskih ovadb je bilo za primere razširjanja seksualnega gradiva, ki prikazuje otroke oziroma mladoletne osebe, v osmih primerih je storilec otroku do 15. leta prikazoval pornografsko gradivo in v devetih (9) primerih zlorabil otroka ali mladoletno osebo za izdelavo pornografskega gradiva. Veliko prijav je policiji posredovala tudi prijavna točka Spletno oko. Od sto šestindevetdeset (196) prijav v letu 2008 je bilo pet (5) primerov razširjanja gradiva spolnih zlorab otrok preko slovenskih strežnikov, preostalo pa je slovenska policija odstopila policijam drugih držav. (vir: www.policija.si)

Vir: Moj Mikro

Sledi nam na Twitterju


Kontakt

O nas

Za medije


Fakulteta za družbene vede

Center za družboslovno informatiko CDI

Sofinancerja


 

Za vsebine spletne strani odgovarjajo izključno avtorji (izvajalci projekta Center za varnejši internet). Evropska unija ne odgovarja za kakršnokoli morebitno uporabo na njej navedenih informacij.

Uporaba piškotkov