Pred kakšnim mesecem je novica o sodbi italijanskega sodišča v nekaj minutah obkrožila svet. Sodišče je tri (bivše) visoke menedžerje spletnega giganta Google, Petra Fleischerja, Davida Drummonda in Georgea Reysa, spoznalo za krive kaznivega dejanja nedovoljenega posega v zasebnost mladoletnika in jih obsodilo na šestmesečno pogojno kazen. Internetni svet se je prijel za glavo. In za denarnico.
Trojico je tožilo združenje za podporo ljudem z downovim sindromom, ker se po njihovem ni dovolj hitro odzvala, ko je skupina mladoletnikov na Googlovo spletno stran naložila posnetek, na katerem so pretepali svojega avtističnega vrstnika. Čeprav je bil ogled posnetka mogoč le nekaj ur in čeprav so ga na Googlu odstranili takoj, ko so bili nanj opozorjeni, je sodišče pritrdilo argumentom združenja: Googlovi vodilni so odgovorni za škodo, ki je bila prizadejana avtističnemu otroku.
Sodba italijanskega sodišča, ki še ni pravnomočna, je z vso ostrino znova zastavila nerešeno vprašanje: kako potegniti mejo med svobodo govora in nedovoljenimi posegi v zasebnost ter drugimi zlorabami svobode govora na spletu. Odgovori so bili kar se da različni. To, kar si je "privoščilo" italijansko sodišče, je grmela ena stran, bo, če postane splošna praksa, pokopalo internet. Njegovo jedro - svobodo - bo zadušila cenzura, so si bili skoraj enotni spletni komentatorji novice o "nori", "smešni", "diktatorski", "berlusconijevski" odločitvi sodišča. A slišati je bilo tudi drugo, sicer tišjo "stran", ki je vztrajala, da je treba na to sodbo pogledati tudi z vidika državljanov, ki so vsak dan žrtve nekaznovanih zlorab "internetne svobode", oziroma kot na obupen poskus, da se na internetu zavarujejo pravice posameznikov, ki jih zagotavljajo deklaracija o človekovih pravicah in vrsta drugih mednarodnih dokumentov. Tisti "vmes" so opozarjali, da je treba na etične, socialne in kazenskopravne izzive, ki jih prinaša nova komunikacijska tehnologija, odgovarjati premišljeno, kajti zahteve po večji državni regulaciji lahko avtoritarne oblasti zelo hitro izrabijo. Dober primer je Kitajska. Pod pretvezo boja proti pornografiji je ministrstvo za industrijo in informacijsko tehnologijo februarja letos uvedlo nov registracijski postopek za lastnike spletnih strani. Blogerji morajo odslej najprej predložiti osebno izkaznico…
Z razmahom interneta se omenjene dileme vsak dan postavljajo tudi v naših logih. Afera Baričević in "razprava" o družinskem zakoniku sta podrli še zadnje zapornice civiliziranega (spletnega) dialoga. Čas je za ukrepanje, opozarjajo mnogi. Spletne strani, zlasti internetni forumi, postajajo vse bolj množičen poligon za vsakovrstne sovražnosti tako do posameznikov, ki so javno izpostavljeni zaradi svojega položaja in vpliva ali zgolj zaradi svoje tragične smrti, kot do marginalnih družbenih skupin. Seznam teh je v Sloveniji pester: kot priročen objekt sovraštva dnevno nastopajo Romi, Judi, istospolno usmerjeni, muslimani, verni ljudje nasploh, izbrisani, ljudje iz nekdanjih jugoslovanskih republik, samske ženske, matere samohranilke, hendikepirani… Predstavnik MMC RTVS je na nedavni delavnici o sovražnem govoru povedal, da vsak dan dobijo po deset do petdeset komentarjev, ki bi jih lahko šteli za sovražni govor v kazenskopravnem smislu. Vsakdo je lahko vsak dan žrtev zmerjanja, klevetanja, sramotenja, izbruhov primitivnosti.
Recimo tega: "Čefurje je treba na šajtergo naložit, pa jih u gnoj kipnat. FUJ ČEFURJI… Ka mi grejo na jetre, eni debili ej…" (nemejebat.com. Kaja Jakopič, 2005). Je bil kaznovan avtor? Je bil kaznovan ponudnik internetnih storitev? Morda skrbnik spletne strani? Nič od tega se ni zgodilo, čeprav omenjeni zapis vsebuje elemente sovražnega govora, ki bi bili lahko podlaga za pregon po uradni dolžnosti. Pravna podlaga obstaja za vse troje. A ko gre za internet in zlorabo svobode govora, ni nič tako preprosto, kot je videti.
Kazenski zakonik v 297. členu določa zaporno kazen za tistega, ki javno razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost do določene skupine ljudi oziroma spodbuja k neenakosti. Ob tem je treba opozoriti, da se v Sloveniji od 1. novembra 2008 poleg razpihovanja rasnega, narodnostnega in verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti z zakonom do dveh let kaznuje tudi spodbujanje k drugi neenakopravnosti. Od 1. novembra 2008 je kot kaznivo dejanje definiran tudi sovražni govor, naperjen proti homoseksualcem ali osebam z drugačnimi političnimi prepričanji. Odgovornost ponudnikov spletnih storitev zelo jasno določa tudi zakon o elektronskem poslovanju na trgu. Ponudniki spletnih storitev so odgovorni za nedopustno vsebino zapisov, če so zanjo vedeli ali bi morali vedeti. Odvetnica Nina Zidar Klemenčič ob tem poudarja, da je težava v tem, da (še) ni sodne prakse. Na vprašanje, ali bi bilo možno zaradi razžalitve, klevetanja in drugih kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, ki se preganjajo na zasebno tožbo kazenski zakonik ta dejanja sankcionira v drugih členih , tožiti urednika oziroma skrbnika spletne strani, ker ni poskrbel za ustrezen nadzor, Nina Klemenčič Zidar odgovarja, da je teoretično to možno, a takšnega sodnega primera ne pozna. "Da je bil ponudnik spletne storitve obveščen o nedopustni vsebini in zapisa ni umaknil, je vsekakor lažje dokazati kot to, da bi moral vedeti, da je do objave sporne vsebine prišlo," dodaja.
Tudi po dopolnjenem 297. členu se lahko kaznuje urednik oziroma njegov namestnik, "če je inkriminirano dejanje storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja, razen če je šlo za prenos v živo in tega ni bilo mogoče preprečiti". Zakon o medijih pa v 8. členu vsebuje določbo, po kateri je z razširjanjem programskih vsebin prepovedano spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost. Toda ta zakon ima luknjo: zakon ne vsebuje sankcij, ki bi jih medijski inšpektor ali drug pristojen organ naložil mediju, preko katerega je bila nestrpnost razširjena. Še manj jasno je, kaj lahko uvrstimo med sredstva javnega obveščanja, ko gre za internet. Tudi tu je težava v tem, da ni sodne prakse, v kateri bi se razjasnila tovrstna vprašanja.
Gregor Pirjevec, višji pravosodni svetovalec na vrhovnem državnem tožilstvu, v zvezi z ugotavljanjem kazenskopravne odgovornosti uredništva osebno meni, da urednik v teh primerih ne izkazuje oblike krivde (direktnega naklepa), ki jo za storitev konkretnega dejanja zahteva zakon. To seveda ne pomeni, da mediji za spletne vsebine niso odgovorni. Nasprotno: mediji bi se morali bolj zavedati svoje odgovornosti, poudarja. Največ dilem, vključno z različnimi kriminološkimi pristopi, pa izhaja iz razumevanja sovražnega govora. Pirjevec pojasnjuje, da je v omenjenem 297. členu kazenskega zakonika inkriminiran le del tega, kar s sovražnim govorom razumejo sociologi in kulturologi, in sicer kot kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
"Objekt kazenskopravnega varstva je pri tem javni red in mir, ki ga sovražne besede ogrožajo. Ne gre torej za razžalitev posameznih skupin in njihovih pripadnikov, sovražne besede šele pripravljajo kvalitativen preskok od govora k dejanjem. Ali drugače: s samimi besedami še niso nastale spremembe, zaradi katerih bi se morali sprožiti mehanizmi za ohranjanje javnega reda in miru. Kdaj se ti sprožijo, pa je odvisno od pravne ureditve in družbene tolerance," pojasnjuje Gregor Pirjevec. V ZDA, kjer je pojem sovražni govor nastal, pri opredeljevanju tega velja doktrina "jasne in neposredne nevarnosti" (clear and present danger), da se bo sovražni govor stopnjeval v fizično nasilje. Le v tem primeru je po praksi vrhovnega sodišča ZDA utemeljena kazenskopravna intervencija. To pomeni, da je svoboda govora neomejena do meje, ko grozi neposredna nevarnost za napad. Storilcu je v skladu s tem treba dokazati, da je pozival k nasilju, ki mora biti objektivno možno in verjetno. Kot pravi, je naša zakonska ureditev prevzela pristop ameriške sodne prakse, zavarovana dobrina je javni red in mir.
V praksi je tovrstno pojmovanje sovražnega govora videti takole (primer povzemamo po diplomskem delu Andreja Motla Sovražni govor v slovenskih govorih na spletu): uporabniki so med komentiranjem nekega članka o obisku policistov pri Strojanovih zapisali, da bi bilo treba za takšne zgraditi Goli otok, jih v primeru, da nimajo državljanstva, deportirati v Indijo ali Afganistan, jih zbrisati z obličja Zemlje in povečati okostja v jamah, kjer so bili najdeni umrli iz druge svetovne vojne. Policija in tožilstvo sta soglašala, da gre pri tem govoru za izražanje "svobodnih mnenj posameznika", tožilec pa je dodal, da kazenski zakonik ne inkriminira faze golega naklepa do izvršitve kaznivih dejanj in da "nevzpodbujajoča in v preteklost zazrta razmišljanja ne pomenijo začetka izvrševanja kazenskega dejanja".
Pravni teoretiki, ki zagovarjajo ozko kazenskopravno gledanje na sovražni govor, na očitek, da minimizirajo nevarnost in škodljivost sovražnega govora, odgovarjajo, da bi zaostrovanje vodilo le k povečevanju državne prisile. Zato predlagajo alternativne načine boja s sovražnim govorom: bolj zavzeto odzivanje manjšin, civilne družbe, častnih razsodišč, varuha človekovih pravic in organov mednarodnih organizacij. Tudi Gregor Pirjevec poudarja, da so kazenskopravni mehanizmi "zadnje sredstvo, t.i. ultima ratio societas, ki bi ga družba smela uporabiti pri obravnavanju posameznega družbenega problema". Težava je v tem, da so opozorila posameznikov in omenjenih institucij ob splošnem nižanju ravni javnega dialoga vse manj slišna in vse bolj obrobna, avtoriteta institucij, ki na te kršitve opozarjajo, pa tudi zato še bolj na udaru tistih, ki jim sedanje stanje ustreza.
Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik na razmah sovražnega govora opozarja že dalj časa. Težav je, pravi, več: ljudje sovražnega govora kot takega ne prepoznajo lani so denimo na uradu prejeli le dve tovrstni pobudi , zato tudi ne ukrepajo. Organi pregona pa tovrstnih pritožb po mnenju varuhinje ne obravnavajo dovolj resno. "Po našem mnenju bi tožilstvo z dobro pripravljenimi obtožbami lahko veliko prispevalo k odkrivanju in kaznovanju sovražnega govora, s tem pa tudi k ozaveščanju javnosti," je prepričana varuhinja.
Da imajo organi pregona, policija in tožilstvo pri odzivanju na sovražni govor "težave", govorijo številke. Od marca do septembra lani so na Spletnem očesu, slovenski točki za prijavo sovražnega govora in spletno pornografijo, ki deluje pod okriljem mednarodne organizacije INHOPE, prejeli 160 prijav sovražnega govora po 297. členu KZ. Policiji so posredovali 16 prijav. Policija je na tožilstvo poslala 12 ovadb, tožilstvo pa je na koncu vseh 12 primerov zavrglo. Poveden podatek je tudi, da je okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, ki je največje v Sloveniji, lani in predlani od policije dobilo le dve ovadbi v zvezi s kaznivim dejanjem po 297. členu KZ.
Po mnenju Gregorja Pirjevca je treba objektivne razloge za "neučinkovito delo" organov pregona iskati v specifiki kaznivih dejanj sovražnega govora, storjenih preko interneta.
"Storilci so ob zaznavi večinoma anonimni, za državnega tožilca pa je pomembno, da se ugotovi osumljenčeva identiteta, saj tožilstvo ne more vlagati obtožnih aktov zoper neznane osebe," poudarja Pirjevec. In čeprav storilci na spletu pustijo več sledi, je njihova identiteta do določene mere zaščitena. Do posameznikove IP-številke (to je številka, ki omogoča identifikacijo računalnika v omrežju) se namreč pride le s sodno odredbo, šele na podlagi tako ugotovljene IP-številke pa lahko organi preiskovanja od ponudnika internetnih storitev pridobijo podatke o lastniku internetnega priključka, kar celoten postopek seveda močno podaljša. Tudi ko policija ugotovi identiteto lastnika priključka, to ni nobeno zagotovilo, da je ta tudi dejanski storilec. "Poznamo primere večstanovanjskih stavb, odprtih oziroma nezaščitenih routerjev (razdelilnikov signala, op.p.), hekerskih zlorab strežnikov, nenadzorovanih dostopov do interneta v šolah, fakultetah in knjižnicah, delitev iste kode za dostop do interneta s strani več zaposlenih v podjetju in istih IP-številk za celoten oddelek oziroma organ javne uprave. V takih primerih je resničnega storilca praktično nemogoče izslediti. Do težav pa lahko pride tudi pri domačih osebnih računalnikih, ki jih uporablja več članov gospodinjstva. V takih primerih so namreč pogosto edine priče družinski člani, ki pa imajo v skladu z določbami ZKP v kazenskem postopku položaj privilegiranih prič, ki niso dolžne izpovedati zoper svoje bližnje," razloge za neuspešnost pregona pojasnjuje Pirjevec.
Tako kot Pirjevec tudi Nina Zidar Klemenčič poudarja, da bi se morali mediji bolj zavedati svoje odgovornosti. "Zlasti resni mediji si ne bi smeli dovoliti, da se po njihovih spletnih straneh zliva takšna gnojnica predsodkov, primitivnosti in sovraštva. Nedopustno se mi zdi pristajati na logiko, da si je mogoče na internetu pač privoščiti več. To je tako, kot da bi se ob množici umorov delali, da ni s tem nič narobe, ker nobenega ne zaprejo. In ni res, da se ne da nič storiti. V nekaterih evropskih državah se mora vsakdo, ki dostopa do spleta preko javno dostopnih računalnikov, prijaviti z geslom, ki kasneje lahko omogoči identifikacijo uporabnika. V nekaterih državah, na primer na Nizozemskem, so dosegli, da lahko v določenih primerih izveš za IP-številko tistega, ki te je žalil in sramotil. Seveda morajo biti pogoji za to opredeljeni, institucija, ki bi presodila, ali so izpolnjeni ali ne, bi bil lahko informacijski poblaščenec, varuh ali kakšna druga sorodna institucija. Lahko bi tudi razmislili, kako v določenih primerih omejiti anonimnost uporabnikov, ki je za mnoge le alibi za nekaznovano pljuvanje. Seveda bodo internetni 'radikalci' rekli, da se da vedno narediti obvod, poiskati luknjo. Res je, nobena regulacija ni stoodstotna. Toda ni vseeno, ali se gnojnica razliva po resnih, kredibilnih medijih ali na kakšni obrobni spletni strani," razmišlja Nina Klemenčič Zidar.
Tujina: od liberalizma do deportacije
Eden najbolj zloglasnih primerov konflikta dveh sodnih praks in pravnih teorij na področju svetovnega spleta je tožba dveh antirasističnih skupin proti ameriškemu internetnemu podjetju Yahoo. Ta je na svojih strežnikih omogočal dražbo nacističnih predmetov, ki so v Franciji zakonsko prepovedani. Francosko sodišče je tožbi ugodilo in od Yahooja zahtevalo, da francoskim državljanom onemogoči dostop do dražbe. Ameriško sodišče pa je nato razsodilo, da bi bila uveljavitev zahteve francoskega sodišča v nasprotju s prvim amandmajem ameriške ustave.
Nemčija je zaradi svoje zgodovine posebno občutljiva za vprašanja sovražnega govora. Znan je primer avstralskega državljana Fredericka T
Primeri iz domače sodne prakse: kdo je v resnici pisal na računalnik
Po uveljavitvi novega kazenskega zakonika so slovenska sodišča obravnavala nekaj primerov, ki razkrivajo vrsto težav in odprtih vprašanj pri preiskovanju in preganjanju kaznivih dejanj po 297. členu KZ, ki inkriminira sovražni govor.
Kako težko je včasih dokazati kazniva dejanja, storjena preko spleta, kaže naslednji primer. Kaznivo dejanje je bilo izvršeno z objavo na forumu spletnega portala lendava.com. Storilec je pod temo z naslovom "Lendava - cigansko naselje" objavil dva prispevka, v katerih je razpihoval sovraštvo do romske populacije. Policisti so z zbiranjem obvestil ugotovili naročnika internetnega priključka, okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti pa je zoper njega vložilo obtožni predlog. Po opravljeni glavni obravnavi, na kateri so bili izvedeni številni dokazi, je sodišče izdalo oprostilno sodbo, in sicer z utemeljitvijo, da obdolžencu ni dokazano, da je storil kaznivo dejanje. Sodišče je sledilo zagovoru obdolženega, ki je navajal, da sam ni napisal spornega prispevka. Sicer je priznal, da je bilo sporočilo napisano z njegovega IP-naslova, vendar je navedel, da je imelo dostop do tega računalnika tudi več njegovih prijateljev in da so ti računalnik uporabljali brez njegovega nadzora. Zaslišani prijatelji so to dejstvo potrdili. Nadalje je sodišče verjelo obdolžencu, ki je zatrjeval, da je v tistem obdobju uporabljal brezžični router in da je zato tehnično možno, da bi se kdorkoli v radiju sto metrov priključil na njegov računalnik. Sodišče se je pri tej odločitvi oprlo na izvedensko mnenje strokovnjaka za računalništvo in informatiko, ki je potrdil, da je vdor v brezžično omrežje kljub varnostnim ukrepom tehnično mogoč. Zaradi vsega navedenega je sodišče sklenilo, da je v zadevi podan utemeljen dvom, da je obdolženec storil dejanje, ki se mu očita, zato je izdalo oprostilno sodbo. Tožilstvo se s takim stališčem ni strinjalo, zato je zoper sodbo vložilo pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Tekst: Ranka Ivelja
Vir: www.dnevnik.si
