Točka za prijavo sovražnega govora in posnetkov spolnih zlorab otrok na internetu

Pravna podlaga

Nacionalna pravna ureditev

1. Ustava Republike Slovenije

63. člen - Prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni

Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.

Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.

 

2. Kazenski zakonik Republike Slovenije KZ-1

297. člen - Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti

(1) Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.  

(2) Enako se kaznuje, kdor na način iz prejšnjega odstavka javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije.  

(3) Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja ali na spletnih straneh se s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, razen če je šlo za prenos oddaje v živo, ki ga ni mogel preprečiti ali za objavo na spletnih straneh, ki uporabnikom omogočajo objave vsebin v dejanskem času oziroma brez predhodnega nadzora.  

(4) Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno s prisilo, grdim ravnanjem, ogrožanjem varnosti, sramotitvijo etničnih, narodnostnih, narodnih ali verskih simbolov, poškodovanjem tujih stvari, skrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

(5) Če stori dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali pravic, se kaznuje z zaporom do petih let.  

(6) Sredstva in predmeti s sporočili iz prvega in drugega odstavka tega člena, pa tudi pripomočki, namenjeni za njihovo izdelovanje, razmnoževanje in razpečevanje, se vzamejo ali njihova uporaba ustrezno onemogoči.  

3. Kaznivost sovražnega govora v Republiki Sloveniji

Vrhovno državno tožilstvo je dne 27.2.2013 sprejelo Pravno stališče o kaznivih znakih za 297. člen Kazenskega zakonika (Javno spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti, tj. "sovražni govor" - glej priponko). Kot smo lahko predvidevali so ti postavljeni izrazito visoko.

Tako ni nujno, da protiustavna oblika govora (po 63. členu Ustave RS) hkrati izpolnjuje pogoje za kazenski pregon (kaznivo dejanje), pišejo na Tožilstvu. Prav tako sovražni govor v nobenem primeru ne more biti kazniv, če v posledici ravnanja ni prišlo do ogrozitve ali motenja javnega reda in miru. V vsakem primeru mora za kaznivost izražanja obstajati objektivna možnost in tudi verjetnost ("abstraktna nevarnost ni dovolj"), da bi do kršenja javnega reda in miru prišlo. Poleg tega mora imeti kaznivi sovražni govor značilnosti govora, ki grozi s poškodbo objekta varstva (javnega reda in miru ali družbenih skupin).

Pri tožilstvu še poudarjajo, da mora biti kazenski pregon zadnje možno sredstvo za odpravo negativnih pojavov v družbi. Celoten dokument si lahko ogledate v priponki.

 

Mednarodni dokumenti, ki obravnavajo sovražni govor

 

Evropska sodna praksa

Če že slovenske sodne prakse nimamo veliko, pa imamo vsaj evropsko. Evropska sodna praksa obravnave sovražnega govora je obsežna. Ob tem so najbolj znani primeri sodb z Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Ta sicer v svoji pritožbeni vlogi presoja o pravilnosti sodb nacionalnih sodišč. V njegovi pristojnosti so potrditev, oprostitev ali sprememba sodb v tistih državah, ki so podpisnice Evropske konvencije o človekovih pravicah[1], ki služi tudi kot temeljna listina sodišča.

Evropsko sodišče s področja problematike t. i. sovražnega govora navadno obravnava primere pritožnikov, ki so jim bile v njihovih matičnih državah kršene pravice 10. člena EKČP. Prvi odstavek 10. člena EKČP:

»Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij.«

 

Sodišče pri vsakem primeru domnevnega kršenja 10. člena EKČP upošteva šest dejavnikov:

  • namen osebe, ki mu je bila omejena svoboda govora na lokalni ravni;
  • kontekst mnenj oziroma izrazov, ob katerih je bila obsojencu omejena svoboda govora;
  • drugi konteksti – npr. ali je bila oseba ob času obsodbe politik ali novinar;
  • lastnosti skupin, ki so bile tarča mnenj in izrazov;
  • vpliv in doseg, ki ga je imelo mnenje, npr. ali je bilo objavljeno v časopisu z visoko naklado;
  • teža in sorazmernost omejitev (pri obsodbi na lokalni/državni ravni).

 

Glavno merilo je namen osebe, ki mu je bila omejena svoboda. Legitimnega širjenja osebnega mnenja o javnih zadevah namreč ni mogoče obravnavati enako kot razpihovanja nasilja zoper določene druge skupine ljudi.

 

Primer Vejdeland in primer Delfi v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) – in zato tudi v širšem evropskem pojmovanju omejitev svobode govora – predstavljata prelomna primera.

1. Primer Vejdeland zadeva dejavnost treh pritožnikov (v času dejanja starih okoli 20 let), ki so na srednji šoli v švedskem mestu Sundsvall delili letake, v katerih so homoseksualnost označevali za odklonsko spolno nagnjenje, ki ima moralno uničujoč učinek na družbo, poleg tega pa so pisali, da so istospolno usmerjeni odgovorni za nastanek bolezni AIDS ter da homoseksualni lobiji načrtno prekrivajo razširjenost spolnih zlorab otrok s strani istospolno usmerjenih posameznikov.

Švedsko vrhovno sodišče jih je leta 2006 obsodilo na pogojno zaporno kazen in globo v višini od dvesto do dva tisoč evrov. Ob tem so sodniki pojasnili, da tovrstne izjave predstavljajo resne obtožbe na osnovi predsodkov, čeprav neposredno ne pozivajo k nasilju. Pomembna okoliščina primera je bila tudi, da so obsojenci dijakom letake vsiljevali oziroma jih ti niso mogli zavrniti.

Po pritožbi je Evropsko sodišče pritrdilo švedskemu z obrazložitvijo, da je tovrstno dejanje nesprejemljivo in nedopustno, in s tem ustvarilo doktrino za kaznivost »resnih obtožb na osnovi predsodkov, kljub temu da ta (v določenih primerih) neposredno ne pozivajo k dejanjem iz sovraštva«. Evropsko sodišče je pritrdilo švedskemu tudi zato, ker so obsojenci vsebine širili v šoli, v katero niso imeli dovoljenega dostopa. Ob tem se pojavlja vprašanje, ali bi bili obsojeni, če bi letake delili na ulici, kar v ločenem mnenju omenja tudi sodnik v primeru Boštjan M. Zupančič, ki mnenje zaključi s tem, da se zdi, da so šli v tem primeru (ob upoštevanju sorazmernosti in vidikov sovražnega govora) z omejevanjem svobode govora predaleč.[2]

2. Primer Delfi proti Estoniji

Evropsko sodišče za človekove pravice je razsodilo, da je spletna stran z novicami odgovorna za žaljive komentarje, ki jih objavljajo njeni uporabniki.Sodba je bila podana v primeru Delfi SA v. Estonija.

Primer se je osredotočal na članek, ki ga je leta 2006 objavila Delfi SA, ena izmed najbolj priljubljenih estonskih spletnih strani z novicami. V članku je bila opisana odločitev trajektnega podjetja, da spremeni poti svojih trajektnih linij, kar je povzročilo zamudo v odprtju ledenih cest do bližnjih otokov. Uporabniki so na članek reagirali z objavo komentarjev, izmed katerih jih je okoli 20 vsebovalo osebne grožnje naslovljene na večinskega lastnika trajektnega podjetja.

Trajektno podjetje je Delfi SA tožilo, estonsko sodišče pa mu je leta 2006 dodelilo odškodnino. Delfi se je na sodbo pritožil, najprej v Estoniji, nato pa na Evropskem sodišču za človekove pravice. Evropsko sodišče za človekove pravice je sedaj presodilo proti Delfi SA, saj naj bi komercialna spletna stran, ki je dovolila »komentarje neregistriranih uporabnikov […] s tem prevzela določeno odgovornost za te komentarje«. Sodišče je dodalo tudi, da je imela »tožeča stranka pri [objavljenih] komentarjih ekonomski interes« in da bi Delfi SA »lahko vedel, da lahko [članek] sproži negativne reakcije napram ladijskemu podjetju in njegovim lastnikom«.

 

Primera Vejdeland in Delfi pa še zdaleč nista edina v obsežni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Poglaviten primer, ki je do nedavnega krojil sodno prakso na področju svobode govora, je bil Handyside proti Veliki Britaniji[3], ki je določil, da zaščite Konvencije (EKČP) ne uživajo zgolj družbeno sprejemljiva izražanja, pač pa tudi tista, ki najbolj žalijo, šokirajo ali vznemirjajo javnost ali njen del. S primerom Vejdeland so se nekateri pravniki (Teršek idr.) začeli spraševati, ali ta standard še velja.

 

Drugi primeri sodne prakse Evropskega sodišča:  

3. Ruski državljan, Pavel Ivanov (Ivanov proti Rusiji, 2004). je napisal več antisemitističnih člankov, v katerih Jude prikazuje za izvor vsega zla v tej državi. Judovski narod je obsojal zaradi domnevnega organiziranega zarotništva in razdora. V Rusiji je bil obsojen zaradi spodbujanja etničnega in verskega sovraštva. Po pritožbi na ESČP je Sodišče odločilo, da bo primer zavrglo že pred obravnavo, saj je ruski državljan na očiten način kršil določbe Konvencije in zato ni mogel iskati njene zaščite.

4. Na ESČP so zavrnili obravnavo tudi v primerih Glimmerveen proti Nizozemski (1979) in Honsik proti Avstriji (1994). V prvem je bil član nizozemske nacionalistične stranke obsojen zaradi posedovanja letakov, v katerih je spodbujal rasno diskriminacijo. V njih je pozival k »izgonu stotisočih Surinamcev, Turkov in drugih tujih delavcev«. Ob tem je sodišče obrazložilo, da je vsebina letakov kršila prepoved (14. člena) diskriminacije ter prepoved izgona tujcev in svobode gibanja (4. protokol). V drugem primeru je Gerd Honsik, znan revizionist, zanikal obstoj koncentracijskih taborišč in plinskih celic. Ob tem je kršil avstrijski zakon, ki prepoveduje opravičevanje, zanikanje ali omalovaževanje genocida. Garudy proti Franciji (2001) je bil še en primer zanikanja holokavsta, ki ga ESČP ni vzelo v obravnavo.

5. Gündüz proti Turčiji je bil primer, v katerem je bil Müslüm Gündüz, član turške islamistične stranke, povabljen k sodelovanju pri televizijski oddaji. Med oddajo je pozival k sprejetju širiatskega prava v Turčiji, govoril pa je tudi o »brezvernosti sodobnih turških ustanov«. V Turčiji je bil obsojen zaradi javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti. Evropsko sodišče je ugotovilo, da je obsojenec delil mnenje svoje sekte, s katerim je bilo prebivalstvo že seznanjeno in da je namen javne debate predstavljati tudi neobičajna mnenja, ter sprejelo sodbo, da nastop člana sekte ne predstavlja kaznivega sovražnega govora.

 

Sledi nam na Twitterju


Kontakt

O nas

Za medije


Fakulteta za družbene vede

Center za družboslovno informatiko CDI

Sofinancerja


 

Za vsebine spletne strani odgovarjajo izključno avtorji (izvajalci projekta Center za varnejši internet). Evropska unija ne odgovarja za kakršnokoli morebitno uporabo na njej navedenih informacij.

Uporaba piškotkov