Večina poslancev meni, da za žalitve, ki si jih privošči prvak SNS Zmago Jelinčič, ni opravičila, vendar ukrepov ni

Ljubljana - V državnem zboru se znova začenja polemika o nedopustnosti sovražnega govora poslancev bodisi neposredno v razpravah v parlamentu bodisi v njihovih izjavah novinarjem.

Tokrat je na tapeti zlasti prvak nacionalne stranke Zmago Jelinčič. Med njegovimi najglasnejšimi kritiki je poslanec Zares Franco Juri, ki ga je zbodlo predvsem Jelinčičevo nasprotovanje imenovanju Roka Žarnića za novega okoljskega ministra, ker je tudi hrvaški državljan. Jelinčičev izpad so javno obsodili tudi v SD in LDS. Poslanci SD so v posebni izjavi zapisali, da za tako šovinistično govorjenje ni nobenega opravičila. Poslanec Jelinčič je po njihovem mnenju žalil ne le Žarnića ter predsednika vlade, temveč tudi temeljne vrednote in ustavna načela, ki vsakomur v tej državi zagotavljajo varstvo človekovih pravic in svoboščine.

Zmago Jelinčič je včeraj prešel v nasprotni napad in LDS ter Zares očital, da ne razumejo, kaj sovražni govor je. Kaj pa je sovražnega, jih javno sprašuje Jelinčič, v njegovi izjavi (kolegom poslancem): "Ustvarjate veliko Nezavisno državo Hrvaško, Hrvatje samo ploskajo in se smejejo, ko gledajo, kakšna teleta in kakšni ignoranti sedijo v slovenskem državnem zboru..." Tudi v drugih podobnih izjavah, denimo tisti, da "je med poslanci vsaj dve tretjini totalnih oslov, ki nič ne 'zastopijo'", Jelinčič ne vidi nič napačnega. Opozarjanje na njihovo spornost in zahteve po sprejetju posebnega poslanskega etičnega kodeksa prvak SNS razume le kot omejevanje pravice do svobode izražanja, ki je pogoj osebne in družbene svobode. Jelinčič je med drugim tudi avtor naslednje razprave na javni seji Černačeve komisije za nadzor tajnih služb: "Kdo pa pravi, da ni k Miklavčiču (nekdanji direktor Slovenskih železnic, ki je dal namestiti varnostne kamere) prišla kakšna ženska, pa mu ga potegnila in imajo to lepo na posnetkih in bodo izsiljevali ali njega ali njo?" Vendar vseeno vztraja, da njegovi politični nasprotniki vsako izjavo, ki se razlikuje od njihovega stališča, označijo za sovražni govor. Če bo šlo tako naprej, še piše Jelinčič, bo konec demokracije.

Poslanci, kot rečeno, protestirajo, vendar ostajajo zgolj pri ugotovitvi, da vse to, kar si v hramu slovenske demokracije nekateri privoščijo, ko osebno žalijo, blatijo in teptajo človekovo dostojanstvo, ni dopustno. Poslanec Juri je doslej edini, ki javno zahteva, da se v poslovnik državnega zbora vnese določba, ki bi predsedujočim dovoljevala, da zaradi sovražnega govora, žalitev ali rasističnih žigosanj poslancu odvzamejo besedo in ga kaznujejo. Predsednik poslovniške komisije Tone Anderlič zagotavlja, da poslovnik predsedujočemu na sejah v državnem zboru to že zdaj omogoča. Govornikom v takih primerih lahko izklopijo mikrofone in jih celo ukažejo odstraniti iz dvorane, toda po teh določbah večinoma ne posegajo. Na naslov komisije za poslovnik doslej še ni prispel noben predlog za spremembo poslovnika, povezanega s sovražnim govorom v parlamentu, morda pa bodo o tem govorili, ko bodo pripravili njegovo celovito prenovo, še dodaja Anderlič.

Vir: Dnevnik.si , 17.02.2010

Tekst: Jože Poglajen

Policisti so na Reki uspešno zaključili akcijo Charly, v sklopu katere so iskali moškega, ki je lani na spletu objavljal posnetke otroške pornografije.

Ogromna zaloga datotek

Ko so preiskali njegov dom, mu odvzeli osebni računalnik in še nekatere druge stvari, so odkrili 299 datotek s fotografijami in štiri datoteke z videoposnetki. Vsi prikazujejo mladoletne osebe na način, ki presega meje dopustnega, saj so posnetki osredotočeni le na njihove spolne organe.

Policisti so že potrdili, da je 20-letnik posnetke objavljal na internetu v obdobju od januarja do avgusta 2009, piše Index.hr. Proti njemu so že vložili obtožnico, ki ga bremeni kaznivega dejanja otroške internetne pornografije.

Vir: Žurnal24

Mladina je v 50. Številki decembra 2009 na temo spolnih zlorab objavila intervju s Katjo Bašič, predsednico Združenja proti spolnemu zlorabljanju, ki zbira informacije o spolnih zlorabah, pomaga žrtvam in prijaviteljem spolnih zlorab in včasih tudi piše kazenske ovadbe. Z njo je Peter Petrovčič govoril o problematiki teh kaznivih dejanj in o zgodbah, s katerimi se terapevti združenja srečujejo iz dneva v dan, čeprav je za kaznivo dejanje spolne zlorabe obsojen le tu in tam kak storilec.

Pred dnevi so v enem izmed slovenskih dnevnih časopisov objavili članek, v katerem se kot problem omenjajo lažne prijave pedofilije. Je to res problem?

V Sloveniji je največji problem predvsem neprijavljivost oziroma nizka prijavljivost takih kaznivih dejanj. To dokazuje tudi statistika. Evropske raziskave kažejo, da je vsak deveti deček in vsaka tretja deklica oziroma 30 odstotkov otrok žrtev spolnih napadov. Zdi se mi, da uradne številke v Sloveniji še niso primerljive z ugotovitvami teh raziskav. Zadnja leta število prijav teh kaznivih dejanj pri nas, razen v prvi polovici letošnjega leta, upada. Časopis, ki ga omenjate, je predstavil popolnoma drugačne podatke glede naraščanja ali upadanja teh kaznivih dejanj. Ne sme se videti kot problem ena, dve ali tri krive ovadbe, ampak se moramo vprašati, koliko otrok ima tudi zaradi takega razmišljanja še manjše možnosti za prijavo kaznivega dejanja. Koliko staršev in drugih odraslih, ki želijo te otroke zaščititi, bo to odvrnilo od prijave suma spolne zlorabe. Cilj bi morala biti spodbuda potencialnim prijaviteljem in ne nasprotno.

Ker je prav pri spolnih zlorabah sivo polje kriminalitete precej večje od povprečja?

Prav zato. Pri temnem polju kriminalitete gre povprečno za sedemkratnik raziskanih kaznivih dejanj. In odkritost spolnih zlorab je gotovo slabša od povprečja. Gre za področje, ki ga spremlja veliko tabujev in mitov, in ti se kažejo tudi v pogledu na prijavitelja. Vanj vsi že vnaprej dvomijo. Pri nobenem drugem kaznivem dejanju se že vnaprej ne sprašujemo po motivih prijavitelja.

Zakaj prijavitelja vloma v trafiko organi pregona in drugi državni organi najprej sprašujejo po dokazih, prijavitelja spolne zlorabe pa po vsem drugem?

To počnemo, ker se preprosto ne zmoremo soočiti najprej sami pri sebi s temi dejanji. Poleg tega se s tem problemom tudi kot družba še nismo ustrezno soočili. Majhnost Slovenije le še pripomore k večji prikritosti teh dejanj. Storilec pa je lahko vsak in nihče za nikogar ne more jamčiti njegovih meja. Strahovi, občutek sramu, občutki krivde, nezmožnost spoprijemanja z realnostjo, da se to dogaja v družinah, da se lahko zgodi tudi meni, le še prispevajo k takemu odnosu. Poleg tega so kazniva dejanja s področja spolnih zlorab že po naravi težje dokazljiva v smislu klasičnih dokazov. Podatki kažejo, da prav zaradi specifičnosti takih dejanj dobimo dobro dokazno gradivo zgolj pri petih odstotkih vseh prijavljenih dejanj. Zato je toliko pomembnejše vprašanje, koliko smo pripravljeni verjeti otroku in slišati vsa njegova sporočila. Podatki kažejo, da mu zelo težko verjamemo.

Raje verjamemo urejeni in suvereni glavi družine, čeprav je prav ta najpogosteje storilec?

Danes so mi iz nekega vrtca sporočili, da kljub njihovi zaskrbljenosti, da gre za sum zlorabe otroka, strokovnjaki dvomijo, ker gre za pediatra. In to čeprav je punčka rekla, da »lulek od polbrata ne smrdi tako kot očijev«. Izgovori gredo v smer, češ da je bila lahko prisotna, ko se je oče umival, in je zavonjala smrad. Ne morete verjeti, kaj vse človek sliši pri našem delu. Vsi primeri seveda niso rešljivi, vprašanje pa je, ali se tisti, ki te primere razkrivajo, v svojih glavah zavedajo, da kaj takega lahko stori tudi pediater. Kadar je namreč to nekdo, ki ga poznamo, se s tem ne moremo sprijazniti. Pa saj bi vendarle vedeli, kaj se dogaja, si mislimo. Najprej vedno pomislimo nase, pa jaz sem se družil z njim, poznam ga, ni slab, tega ne bi mogel narediti. Tako so me na neki šoli prepričevali, da ima v celotnem kolektivu najraje otroke prav osumljeni profesor, da gre z njimi prostovoljno v vsako šolo v naravi, se z njimi neprestano ukvarja ... To smo pač ljudje, ne zmoremo ali nočemo videti krute resnice.

Kaj storite vi, ko z vami navežejo stik žrtve spolnih zlorab, greste s podatki vedno na policijo ali je to odvisno od pripravljenosti žrtve?

Kaznivo dejanje spolnega napada je uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Dejstvo je, da takega dejanja ni mogoče ustaviti, če ga ne prijavite. Prijava je mejnik, od katerega naprej začnejo stvari drugače teči. Ko ljudje pridejo k nam, jih obvestimo o vseh možnostih, ki jih imajo na razpolago. Lahko sami podajo ovadbo na tožilstvo ali policijo, zgodi pa se, da na njihovo željo in z njihovim soglasjem mi popišemo njihovo prvo izpovedbo in jo pošljemo organom pregona. Ta možnost prijavitelju zagotavlja podlago za kazensko ovadbo in to, da njegovi prvi občutki in podatki, ki jih je povedal, ostanejo zapisani, če se na kaj pozabi. Mi upamo, da s tem kdaj pomagamo tudi v postopku odkrivanja storilcev. Porabimo pa veliko časa, da ljudem razložimo, zakaj je prijava potrebna in v največjo korist otroka; to ni tako samoumevno. Kadar pa gre za odrasle žrtve spolnih zlorab v otroštvu, se zgodi, da tudi mi pišemo kazenske ovadbe. Posebej, če je dejanje že zastaralo, a ima žrtev potrebo, da z ovadbo to dejanje javno objavi.

Kaj odrasle žrtve spolnih zlorab v otroštvu prižene do tega, da spregovorijo tudi več desetletij kasneje?

Ves ta čas jim je nekako uspelo preživeti in živeti s tem, da jih obvladujejo mehanizmi, ki so se sprožili v otroštvu v času spolnih zlorab. Strah jih je, sram jih je o tem govoriti, prežeti so z občutki krivde, bojijo se, kaj bo z družino, če povedo, bojijo se, da jim niti družina ne bo verjela in da ne bodo dobili podpore, bojijo se, da bodo izključeni iz družine, bojijo se, da bodo prizadeli družino. Pogosto jih poleg vsega skrbi tudi pričakovanje vseh mogočih ljudi in institucij, da bodo povedali točno zgodbo o zlorabi, oni pa se zaradi potisnjenosti dogajanja, s čimer so tudi preživeli, spomnijo samo nekaterih stvari, morda samo nekaterih besed, nekaterih prizorov ali občutkov. Zavedajo se, da dokazov ni, organi pregona namreč še dandanes pogosto govorijo o nujnosti dokazov. Pri tem mislim na klasične dokaze, teh pa pogosto sploh ni.

Pa vendar po vseh teh letih spregovorijo ...

Tudi ko so odrasli, ostajajo z vsemi stiskami in strahovi v položaju otroka in položaju žrtve. Pride pa lahko trenutek, posebna sprožilna situacija, ali pa, da življenja, obremenjenega s posledicami, ki jih nosijo s seboj, preprosto ne zmorejo več, in odločijo se, da bodo spregovorili in začeli pot okrevanja. Posledice spolnih zlorab so pogosto nizka samopodoba, nezaupljivost, občutki sramu, zavrženosti, nemoči, občutki krivde, ki jih spremljajo tudi v različnih življenjskih situacijah, napetost, tesnobnost, občutki osamljenosti, impulzivnost, težave v partnerskih odnosih, omejena komunikacija z ljudmi, čustvena preobčutljivost, pri ženskah lahko tudi ginekološke težave in še številne druge psihosomatske težave. In sčasoma se tega nabere preveč.

Čas torej ne zaceli vseh ran?

Pogosto je tako, ne pa vedno. Mnoge žrtve gredo lahko tudi brez pomoči skozi življenje, poskušajo ga obvladovati tako, da kompenzirajo z uspehi na drugih področjih, recimo na poslovnem področju. Na drugi strani pa so vedno žrtve, ki ne zmorejo molčati, ali celo žrtve, pri katerih se pojavijo tudi psihiatrične težave. Odločitev žrtve, da spregovori, je vedno izredno težka. Pred dnevi je tako prišla k nam mlada ženska, ki je bila v otroštvu zlorabljena. Pred tem je večkrat telefonirala in vedno govorila o svojem prijatelju, ki je bil v otroštvu zlorabljen. Potem se je zagotovo trikrat ali štirikrat že naročila za pogovor, kjer bomo govorili o njenem zlorabljenem prijatelju. Nazadnje je vendarle prišla, a je še vedno govorila o prijatelju in zanj zbirala informacije o možnostih, ki jih imajo zlorabljene osebe. Šele na četrtem pogovoru se je kar naenkrat zlomila, začela je jokati, kot bi se ji duša odtrgala, in povedala, da se je vse to zgodilo njej.

Mati zlorabljenega otroka pogosto tudi do družinskega člana, ki je zlorabljal, goji številna dolgoletna pozitivna čustva. Ob prijavi pa mora izbirati, obeh ne bo mogla obdržati ...

Tudi to se dogaja. Matere so v teh primerih tihe sodelavke. Čutijo ali slutijo, kaj se dogaja, skrbi jih, včasih tudi vidijo dogajanje, vendar prijavo odklanjajo. Ne zmorejo se soočiti, da se to dogaja njim. Pred njihovimi očmi se ruši vse, vendar lažje preživijo tako, da si zatiskajo oči. To pa ima lahko tudi ozadje. Ženske, ki so doživele spolno zlorabo v otroštvu in o njej niso nikoli spregovorile, dokazano težje prijavljajo zlorabe svojih otrok kot pa matere, ki v otroštvu niso bile zlorabljene. Te matere so zaradi nerazkritja in nesoočanja s tem problemom prežete s povsem enakimi strahovi, kot so bile v otroštvu, zdaj pa jih doživlja tudi njihov otrok.

Kaj pa otrok, lahko, če se mu to dogaja od rane mladosti, ta dejanja ima za nekaj vsakdanjega, nekaj normalnega?

Storilec navadno otroku to predstavi kot nekaj normalnega in potem na začetku otrok to res lahko tako sprejema. Ampak tako stanje traja le kratek čas. Ko zlorabe trajajo dolgo časa, otrok pa o tem verbalno ne poroča, se to kaže drugače. Vsak otrok na neki način sporoča, da je žrtev zlorabe. To se vidi iz njegovega vedenja, ki se spremeni. Seveda pa se lahko zgodi, da otrok dolgo ščiti svojo družino, saj se boji, da bo ostal tudi brez drugega, nezlorabljajočega od staršev, in ubere svojo strategijo preživetja. Tak otrok se lahko prilagodi dogajanju, prevzame odgovornost za dogajanje, išče rešitve v tem, da bi moral biti boljši otrok, se obnaša tako, kot misli, da si odrasli želijo. Obenem upa, da je to pravi način, s katerim bo prenehala zloraba. Težava je v tem, da otrok misli, da je zlorabljen, ker je slab, in misli, da tega ne bo več, če bo boljši. Vse je seveda pogojeno in odvisno tudi od starosti otroka.

Žrtve se lahko obrnejo tudi na centre za socialno delo. Če se prav spomnim, se je pred kratkim zgodilo, da je neka zlorabljena ženska tam namesto ustrezne pomoči dobila knjigo o sožitju v družini ...

Treba je vedeti, da ne glede na teoretično in strokovno znanje vsi strokovnjaki kljub vsemu niso sposobni za vsako delo. Za ukvarjanje s problemom spolnih zlorab pa je resnično potrebna tudi osebna odločitev in pripravljenost za to delo. Morda se pri nas premalo uporablja možnost, da se socialni delavec s takimi zadevami ne ukvarja, če mu to ne ustreza. Pa saj s tem ni nič narobe. Seveda pa se kaj takega lažje pripeti socialnemu delavcu, ki nima niti osnovnih znanj o teh specifičnih vprašanjih. Še vedno se tudi dogaja, da se nakazanih sumov o spolni zlorabi v družini ne lotevajo primerno. Preverjajo tako, da povedo, zakaj so prišli. Vnaprej pojasnijo, da prihajajo na ogled, ali držijo sumi o spolnih zlorabah, ki so jih dobili od združenja. Tako ni mogoče odkriti ničesar.

Kaj pa organi pregona, svoje delo na tem področju opravljajo dobro?

Čisto na vseh področjih v okviru pravosodja, torej pri policiji, tožilstvu in sodišču, bi morali to delo opravljati ljudje, ki so se sami odločili posebej za to področje. Nujna bi bila specializacija, ker če je kdo postavljen za kako delo, še ne pomeni, da je v resnici specializiran. Poleg tega bi morali vztrajno in neprestano pridobivati nova strokovna znanja, teh ni nikoli dovolj. S specializacijo se izpolni še zadnji pogoj za dobro delo na tem področju, torej srečevanje z zadostnim številom primerov zlorab. Za vsakega, ki raziskuje neko kaznivo dejanje, je namreč ključno, ali gre v primer z vero v otrokovo izpoved in posledično z namenom najti dokaze za kaznivo dejanje ali ne. Težava je, če se mu prijavitelj ali prijaviteljica ne zdi verodostojna in kredibilna, ker njeno ravnanje v dani situaciji ni ravno tako, kot bi ga na primer preiskovalec želel ali pričakoval. Ali pa se mu porajajo dvomi, ki izhajajo iz položaja osumljenca ali zaradi starosti otroka ali otrokovega okolja. Preiskovalec namreč vedno zbira dokaze, ki bodo potrdili njegovo tezo.

Ampak prijaviteljice, to so navadno matere, so v času spoznanja obstoja zlorab po logiki stvari težko povsem racionalne ...

Prijaviteljice so res pretežno matere, in ko se soočijo z dvomi, ali je bil otrok zlorabljen, je to hudo travmatično spoznanje. Moramo razumeti, da v komunikaciji in nasploh v svojem ravnanju navzven lahko ne delujejo vedno razumno. Zato morajo razumno takrat delovati strokovnjaki in morajo te specifike poznati. Namesto tega pa se tem materam pogosto pripisuje nekonsistentnost v izjavah, nezbranost in ne vem kaj še vse. Ta vtis, ki ga dajejo, seveda lahko vpliva na potek preiskave suma zlorabe. Še vedno se prepogosto dvomi tudi o materah, ki jim otrok zlorabo razkrije po ločitvi. Vedeti je treba, da če storilec ne živi več v družini, se otrok počuti varnejšega in laže razkrije zlorabo. Poleg tega je hitrost raziskovanja spolne zlorabe bistvena za pridobivanje kakovostnih in količinsko ustreznih informacij. Pri našem delu naletimo tudi na to, da informacije o sumih dolgo čakajo ali pa se jim ne posveti ustrezna pozornost. Najodmevnejši tak primer, kjer smo tudi mi podali nekatere informacije, je bil postopek zoper nekdanjega artiškega župnika Karla Jošta. Od takrat, ko smo posredovali podatke, do začetka postopka je trajalo skoraj dve leti. Enostavno se še vedno ne jemlje vsak posamezen primer izjemno resno in se tudi takoj ne loti reševanja zadeve.

Organi pregona torej delajo bolj kot ne škodo?

Ne, tega ne trdim. Trdim pa, da upravičeno pričakujemo, da za mite in tabuje pri raziskavi takih kaznivih dejanj ne sme biti prostora. Prav tako lahko trdim, da bi morali tudi preiskovalci bolj prisluhniti vsakomur, ki bi vedel kaj povedati o konkretnem primeru, in pri zbiranju obvestil bolj razširiti preiskave. V družini ali širši družini, v kateri je bil otrok zlorabljen, bi morali biti bolj pozorni na vsakega otroka, ne glede na njegovo starost. Bom ponazorila s primerom. Pred časom je k nam prišla mlada ženska v poznih dvajsetih, ki je sploh prvič spregovorila o tem, da jo je oče spolno zlorabljal. Njena sestra je poročala o tem, da jo oče spolno zlorablja. Ker je bila težavna najstnica, ki ji tega ni verjela niti mati, se je krepil dvom o utemeljenosti njene prijave. Starejša sestra je spremljala dogajanje, nihče se ni pogovarjal z njo. Prišla je v združenje in prvič razkrila svojo zlorabo, njena potreba pa je bila podpreti sestro, ker je to, kar je ta prijavila, trpela tudi sama. Odločila se je, da poda kazensko ovadbo zoper očeta. Čeprav je njen primer zastaral, je bil to način, da je podrobno opisala dejanje, ki je bilo zagotovo zelo podobno, če že ne povsem enako dejanju, ki ga je trpela sestra.

In v kateri fazi je zdaj zadeva?

Tega ne vem, vem le, da imata kazensko ovadbo tožilstvo in tudi policija. Poleg znane žrtve je lahko žrtev namreč v vsakem razkritem primeru še več. To seveda ne pomeni, da ni kriminalistov, ki bi znali opraviti svoje delo. Takih si seveda želimo še več.

Po drugi strani pa zoper duhovnike, ki jih ima družba za visoko moralne avtoritete, teče že četrto sojenje, dva duhovnika sta pravnomočno obsojena, eden že sedi v zaporu ...

In prav je tako. Treba je vedeti, da Slovenija v primerjavi z Evropo ne more biti nekakšna zelena oaza, kjer zlorab, katerih storilci bi bili duhovniki, ni. Vsi, ki se ukvarjajo z otroki, imajo večji in lažji dostop do njih in dostopnost daje večje možnosti za spolne zlorabe. Poleg tega gre pri duhovnikih za izredno veliko zaupanje staršev in tudi otrok samih in za splošno prepričanje, da je v tej sferi vse izključno dobro. Otrokom je tu zato toliko težje, ker se znajdejo nasproti človeka, katerega besedi apriori verjamemo.

Ampak dostopnost do otrok je velika tudi v šolah in vrtcih, zakaj potem ni obsodb učiteljev in vzgojiteljev?

Eden od razlogov je zagotovo ta, da so pri nas v vzgoji in izobraževanju poklici zelo feminizirani. To sicer ne pomeni, da v teh institucijah zlorab ni. In tudi ne pomeni, da ženske ne morejo biti storilke spolnih napadov na otroke, imamo izkušnje tudi s takimi primeri. Ampak zagotovo jih je precej manj kot moških. Tudi sicer je preiskanost dejanj, kjer so domnevne storilke matere, še nekoliko manjša, saj matere lahko spolne zlorabe prikrijejo v svoja materinska opravila. Tudi odnos otrok je v tem primeru lahko drugačen, prizanesljivejši.

Kakšna so sploh razmerja v Sloveniji? Največ zlorab je znotraj družine, katere skupine storilcev sledijo?

Daleč največ zlorab se dogaja v družini, kjer so za to tudi najboljše možnosti. Na drugem mestu so osebe, ki so člani širše družine, in storilci, ki niso del družine, ampak so otroku znani. Slednji so recimo prijatelji staršev in izvajalci prostočasnih dejavnosti. Zavedati se moramo, da otroka večinoma zlorabi oseba, ki pozna razmere, v katerih otrok živi, in pozna otrokove potrebe. Ve, na katerem področju otrok čuti kako pomanjkanje. To pa je reža, v katero storilec vstopi in nadomesti ta primanjkljaj ter hkrati začne spolno zlorabo. Pred kakim letom smo recimo dobili informacijo ene od nevladnih organizacij, da sumijo nekega izvajalca prostočasnih dejavnosti, in mi smo potrdili, da njegovo početje zbuja sum, da gre za spolne zlorabe. Vendar niso hoteli razkriti njegovega imena in tako so nam telefonirali čez nekaj mesecev in nam sporočili, da so tega človeka opozorili in da je obljubil, da tega ne bo več počel. Prosim vas!

Podpirate register pedofilov, ki ga je prinesel novi kazenski zakonik?

Tudi za to smo se zavzemali. Gre za register v narekovajih, saj dejansko registra ni. Gre le za to, da se tem storilcem sankcije ne izbrišejo po določenem času, kar zakon predvideva tudi za nekatera druga kazniva dejanja. Nekateri pravni teoretiki so sicer dokazovali, da raziskave ne kažejo tolikšnega povratništva, kot se je prvotno menilo, in zato za tak ukrep ni potrebe. Jaz pa pač mislim, da je na prvem mestu varnost otrok. Če se je s tem, ko institucija, ki se ukvarja z otroki, lahko odkloni osebo, ki je bila obsojena za taka kazniva dejanja, zavaroval en otrok, je to dovolj.

Kaj vse sploh je spolna zloraba?

Spolna zloraba je zelo širok spekter spolnih vedenj, vsiljenih otroku. Gre za dejanja, ki prizadenejo spolno nedotakljivost otroka, od otipavanja, otroku vsiljene golote, spolnega govorjenja oziroma pripomb z namenom vsiljevanja pogovora o spolnosti, fotografiranja golote, prikritega ali odkritega opazovanja otrok na primer pri uriniranju in blatenju z namenom, da otrok čuti to kot pritisk, do poljubljanja na način odraslih, kazanja pornografije otroku, masturbacije pred otrokom itd. Storilci so vedno bolj prefinjeni, saj se zavedajo, da je možnosti za dokazovanje v teh primerih dosti manj. Žal pa se še vedno minimizirajo vse take oblike zlorab in nemalokrat se še vedno reče, »saj otrok ni bil posiljen«. Vsaka oblika spolne zlorabe, včasih celo najmanjši dogodki, izjemno prizadenejo otroke. Spolnih odnosov z otroki je v celoti pravzaprav malo, je pa to lahko zadnja faza spolnega zlorabljanja. In dolgotrajne spolne zlorabe vodijo tudi v to. Storilci so pripravljeni preudarno čakati na svojo priložnost, saj vsa dejanja vedno načrtujejo. Ta dejanja niso nikoli naključna.

Kakšno vlogo ima tu storilčev namen spolne zadovoljitve oziroma sama spolna zadovoljitev?

Pri nas je še vedno prisotno tudi razmišljanje, da spolne zlorabe ni bilo, ker storilec ni dosegel spolne zadovoljitve. To je preprosto grozljivo in kaže na popolno neznanje, nerazumevanje in povsem neprimeren odnos do otroka, ki ga potem v tej enačbi sploh ni. Govorimo o storilcu, namesto da bi o žrtvi. Govorimo o tem, kakšna naj bi bila potreba storilca, namesto da bi govorili o tem, kaj je doživljal in občutil otrok. Pa saj spolna zadovoljitev sploh ni element kaznivega dejanja spolnega napada.

To najbrž zaposleni v pravosodnih organih vedo ...

Očitno ne vsi, naj navedem primer, ko je tožilka zavrgla ovadbo, ker storilec ni dosegel spolne zadovoljitve: »Slačenje pred otrokom in kazanje spolnih organov je moč opredeliti kot dejanja, ki kakorkoli drugače prizadevajo spolno nedotakljivost osebe, ki še ni dopolnila 15 let, torej po 4. odst. 183 čl. KZ, vselej ob ugotovitvi, da je tako početje namenjeno zadovoljitvi storilčeve spolne sle pred otrokom. V ravnanju osumljenca, kot ga je opisala deklica in vsi, ki jim je sama ali pa njena mati o tem pripovedovala, tega namena ne zaznamo. Nesporno je, da je do dogodka, kot ga deklica opisuje, prišlo in je vedoželjna in zgovorna deklica izvedela, kar jo je zanimalo.« V času »dogodka« je bila deklica stara šest let. Glede tega se trudimo že leta in tudi številni tožilci so tako formulacijo nehali pisati v obrazložitve, vendar to še ne pomeni, da je pri nekaterih ni več v glavah. Če bi bila spolna zadovoljitev storilca pogoj obstoja kaznivega dejanja, potem ne bi bil obsojen nihče. Podobni problemi so bili, ali so še, trenutno nimamo izkušenj, prisotni tudi na sodišču. Leta 2006 je višje sodišče oprostilo obtožbe obdolženca, ki mu je bila s prvostopenjsko sodbo izrečena kazen dveh let zapora, ker bistveni element dejanja, ki ima za cilj spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona storilca, ni bil dokazan. Zoper to sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, toda njegova zahteva je bila zavrnjena. Upamo, da so se v treh letih stvari spremenile. Toda omenjeno tolmačenje je vsebovala že predstavljena sodna praksa v kazenskem zakoniku iz leta 1959.

Hočete reči, da smo pri razumevanju specifike spolnih zlorab še vedno v tistih časih?

Veliko se je spremenilo, toda še vedno občutno premalo. Otroci žrtve še vedno niso naša prva skrb, saj je skrb pogosteje bolj usmerjena na storilca kot na žrtev. Vse premalo se spoštujejo otrokovi občutki. Pri odraslih žrtvah, na primer pri žrtvah posilstva, je sprejeto razumevanje žrtve, da ji vsak, celo slučajni stik ali videnje osumljenca ponovno povzroči travmatična doživetja. Otrokom tega ne priznavamo. K nam je prišla deklica, stara 12 let, ki ni zmogla stikov z očetom; to je bila posledica spolne zlorabe, o kateri je spregovorila. Kljub njeni starosti in kljub pravici otroka do stikov in ne apriorni pravici staršev do stika z otrokom, je bila prisiljena v stik z očetom. Ker je bila ovadba o sumu spolne zlorabe zavržena, nihče ni spoštoval njenih potreb, njenih občutij, nihče ji ni verjel. Z namenom preverjanja njenih »pravih«, ne pa »naučenih« odzivanj je bila skoraj leto dni v institucionalni oskrbi, kjer naj bi strokovnjaki prišli do »resnice«.

Avtor: Peter Petrovčič

Vir: Mladina

Po poročanju BBC-ja, so mnogi otroci, stari 10 let in manj, postali žrtev organizirane trgovine z ljudmi, ki te otroke v Veliki Britaniji prodaja z namenom spolnih zlorab v skupinah, ki jih organizirajo pedofili.

Tisoči deklic in fantov naj bi bili ogroženi zaradi organiziranega trgovanja z ljudmi, kakorkoli, večina lokalnih samouprav v Angliji tem otrokom ne ponuja nikakršne strokovne pomoči. Po podatkih poročila 'Whose child now?' le 40 lokalnih samouprav od skupno 200-ih po vsej Veliki Britaniji nudi strokovno pomoč za žrtve spolnih zlorab. Polovico od teh upravlja organizacija Barnardo's, ki je samo v lanskem letu obravnavala več kot 1000 primerov spolno zlorabljenih otrok.

Pogoste grožnje

Martin Narey, izvršni direktor organizacije Barnardo's, je za BBC povedal, da organizirana spolna zloraba pogosto vključuje prestavljanje žrtve iz enega v drugo mesto. Več kot polovica žrtev je tako za nekaj časa pogrešanih. Pogosto se žrtve čez nekaj dni vrnejo domov, rekoč, da so bile pri prijateljih. Medtem, ko so od doma, so žrtvezastraševane, zato po prihodu domov ne iščejo pomoči. Po podatkih Lise Stacy, avtorice poročila 'Whose child now?'nekateri otroci celo verjamejo, da je moški, ki jih nagovarja z namenom spolne zlorabe, njihov fant. Nekatere žrtve potrebujejo več kot eno leto svetovanja, da dojamejo, da so bile dejansko zlorabljene.

Na Škotskem so odkrili otroke, ki so bili iz obrobja pripeljani v mesta. Nekateri otroci so bili tako premeščeni iz severnozahodne Anglije v London, oziroma iz Yorkshire-a v London ali Manchester.

Organizacija Bernardo's je objavila zgodbi dveh otrok

Imogen je organizaciji Barnardo's zaupala, da se je v varstvu, kamor je šla kmalu po svojem 12. rojstnem dnevu, spoprijateljila s starejšimi puncami, ki so pogosto na skrivaj zahajale k svojim fantom. Povedala je, da se je eden od moških, ki je bil veliko starejši od nje, začel zanimati zanjo in da je deloval zelo zaščitniško. Iz tega razloga se je počutila zelo ljubljeno in zaželeno. V materialnem smislu ji je dal vse, kar si je zaželela, in ko je bila stara 13 let, ji je izročil ključe stanovanja rekoč, naj ga uporablja, ko ga bo potrebovala.

Nekega večera ji je bilo naročeno, naj se lepo obleče, ker gresta na zabavo. Odpeljana je bila v neko drugo mesto, kjer ji je bilo naročeno, da mora imeti spolne odnose z nekim moškim. Kot je kasneje povedala, se je videla v vlogi, ko ni imela izbire. Počutila se je krivo, saj ji je moški, ki ji je ukazal, kaj mora narediti, v materialnem smislu nudil vse, kar si je zaželela. Želela je zbežati, vendar jo je imel pod nadzorom, zato je bila prestrašena.

Organizacija Barnardo's pravi, da je bil moški, ki je zlorabljal deklico, aretiran, njeno življenje pa se je počasi postavilo na stare tire. Vrnila se je v šolo in svoje šolanje nadaljevala na fakulteti.

Susan je bila stara 13, ko je njena mati umrla. S svojim očetom se ni dobro razumela, zato se je odselila in začela popivati. Nekega dne je spoznala očeta svoje prijateljice, ki je bil star 43 let. Plačeval ji je pijačo, v zameno pa dobil kar je hotel – jo zlorabiti. Nekega dne jo je peljal v stanovanje in ji naročil, naj spi z drugim moškim. Zavrnila je, vendar je bila kaznovana s tepežem, dokler ni popustila. Po podatkih organizacije Barnardo's je bil moški, ki jo je zlorabil, čez čas aretiran.

Colin Green, vodja organizacije za zaščito otrok v Angliji, je povedal, da spolna zloraba zajema široke oblike vedenja – od otrok, ki so bili zlorabljeni preko zvodnikov, do deklic, ki so bile zlorabljene v zameno za vožnjo s hitrim avtomobilom.

Urad za otroke, šole in družine je pred kratkim izdal nov vodič za okraje in vpeljal urade za preiskavo zlorab otrok na vse policijske enote.

Vir: BBC

Dostop do poročila Whose child now? >>

Microsoft je Centru za pogrešane in zlorabljene otroke podaril 'PhotoDNA' tehnologijo, ki bo pripomogla k zmanjšanju distribucije otroške pornografije na internetu.

Microsoft je 15. decembra 2010 Nacionalnemu centru za pogrešane in zlorabljene otroke (NCMEC) podaril tehnologijo, ki bo centru pomagala pri iskanju in odstranjevanju najhujših posnetkov in fotografij spolne zlorabe otrok na internetu. Tehnologijo PhotoDNA je oblikoval raziskovalni oddelek Microsofta in deluje na principu ujemanja določenih karakteristik enega digitalnega posnetka z ostalimi kopijami istega posnetka. PhotoDNA bo NCMEC-ju služila za bolj pospešeno in bolj učinkovito onemogočanje širjenja najhujših posnetkov otroške pornografije.

NCMEC deluje na področju zaščite otrok pred vsemi oblikami spolne zlorabe že okroglih 25 let, poleg tega pa si prizadeva tudi za zmanjšanje internetne otroške pornografije in zaščite žrtev pred izdelovalci in kupci tovrstnih materialov. Od leta 2003 je NCMEC analiziral skoraj 30 mio fotografij in videoposnetkov otroške pornografije. Ocenjujejo, da bodo v letu 2010 obravnavali približno 9 mio fotografij in videov. S pomočjo PhotoDNA tehnologije bodo sedaj lahko tudi ponudniki internetnih storitev in drugi partnerji, ki so že sedaj sodelovali z NCMEC, pomembno prispevali k onemogočanju uporabe interneta za namen zlorabe otrok oziroma trgovanja z otroško pornografijo.

»Problem otroške pornografije je postal epidemijski: NCMEC program identifikacije žrtev obravnava 250,000 videoposnetkov in fotografij otroške pornografije na teden, pri čemer so žrtve vedno mlajše, oblike zlorab pa vedno hujše. Da lahko končamo tovrstne tragedije, potrebujemo podjetja, kot je Microsoft in tehnologijo, kot je PhotoDNA, ki pomagajo omejevati dostopnost posnetkov in igrajo pomembno vlogo pri zaščiti in preventivi pred nadaljnjo distribucijo teh posnetkov« je povedal Ernie Allen, predsednik Nacionalnega centra za pogrešane in zlorabljene otroke.

Microsoftova PhotoDNA tehnologija deluje podobno kot prstni odtis - na podlagi oblikovanja unikatnega podpisa digitalne fotografije, ki določi bistvene karakteristike posnetka. Ta podpis se nato lahko uporablja za primerjavo z digitalnimi podpisi drugih fotografij, in sicer celo v primerih, ko je velikost fotografije ali kakšna druga lastnost spremenjena.

Kljub temu, da PhotoDNA tehnologija in organi pregona z zanosom delujejo v smeri boja zoper distribucijo otroške pornografije na internetu, se je potrebno zavedati, da niti tehnologija niti organi pregona ne morejo tega problema rešiti sami. Microsoft in NCMEC zato k ukrepanju kličeta zakonodajalce, ponudnike on-line storitev in vse zainteresirane, da stopijo skupaj in prispevajo k izkoreninjanju otroške pornografije.

Vir: NCMEC

Poreden sosedov striček pravi takole: »Sem trinajstletno plavolaso dekle, nosim rdečo kapico in imam dve kitki. Rada plešem in igram tenis, pozimi smučam, poleti pa na peščeni plaži najraje nabiram kamenčke lepih oblik. Najraje ob sončnem zahodu poslušam šumenje valov in se prepustim vetru, da me boža. Po horoskopu sem bikica …« In potem svizec zavije čokolado!

ZGODOVINA (NESPODOBNEGA) POČETJA

Pedofilija, homoseksualnost in lezbijstvo so ukoreninjeni v zahodni civilizacij že iz časov antike. Grška mitologija je polna motivov pedofilije in istospolnih odnosov! Prav tako so bili za današnje norme tudi Etruščani seksualno absolutno deformirani in za nas perverzni. Tudi grški bogovi so bili za naše norme seksualno popolnoma perverzni. Že Gaia in Uran, ki sta oče in mati velikega dela prednikov celotnega grškega panteona, začenjata božjo rodbino v incestu. Gaia je namreč mati in žena Uranu.

Še konec šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja so bile revije z otroško pornografijo čisto legalne, med vodilne proizvajalke in razpečevalke otroške pornografije pa so se uvrščale Danska, Švedska, Nemčija in Nizozemska. Podjetje Radox je na trg distribuiralo veliko revij in filmov z otroško pornografijo, saj to tedaj ni bilo navzkriž z obstoječimi zakoni. Prva številka revije Children Love je izšla leta 1974, zadnja pa štiri leta pozneje. Gradivo ni vsebovalo nikakršnega nasilja, postajalo pa je nezanimivo, ker ni bilo »svežega materiala«. No, medtem je tudi število nasprotnikov postalo večje od števila privržencev. Tudi v Ameriki v sedemdesetih ni bilo seks šopa, v katerem omenjeni material ne bi bil na voljo. Zgodba se je končala, ko je leta 1977 FBI ugotovil povezanost med organiziranim kriminalom in distribucijo ter proizvodnjo otroške pornografije. Leta 1978 je bil sprejet zvezni zakon zoper izkoriščanje otrok in mladoletnikov. Zadnje revije s tovrstno vsebino so bile natisnjene leta 1982. Zgodba je šla v ilegalo, s pojavom in razmahom interneta pa je dobila povsem nove možnosti in dimenzije. Odprla se je nova fronta informacijskega e-vojskovanja, internetno oziroma virtualno okolje.

VIRTUALNO »BOJNO« POLJE

Virtualno okolje ponuja povsem nove možnosti prepovedanega početja in je pravi raj za pedofile, saj jim poleg udobnosti, anonimnosti, skrivanja in ponarejanja identitete, omogoča tudi objavljanje, zbiranje in izmenjavo pornografskega materiala ter vzpostavitev neposrednih stikov z otroki prek novičarskih in interesih skupin, družabnih omrežij, forumov, elektronske pošte in klepetalnic. Slednje so za pedofile še posebej zanimive, saj jih uporablja ogromno otrok, poleg tega pa je prek njih najlažje vzpostaviti neposreden dialog s potencialno žrtvijo, pod lažno identiteto seveda. Svoje žrtve zavajajo s pozornostjo in prijaznostjo, pa tudi z obljubami in darili. Pripravljeni so porabiti veliko časa, denarja in energije, da bi dosegli svoj cilj. Otroka poslušajo, ga razumejo in mu pomagajo reševati težave. Vzpostavljen stik jim omogoča, da lahko z otrokom v nekem časovnem obdobju (pri tem so izredno potrpežljivi in vztrajni) zgradijo trden odnos, temelječ na bližini, zaupanju in prijateljstvu, ki ga lahko pozneje izkoristijo za organiziranje srečanja, vzpostavitev tesnejšega odnosa in nazadnje zlorabo otroka. Podobno učinkovita, kot je strategija pedofilov, je na srečo tudi strategija, ki jo pri iskanju pedofilov uporabljajo kriminalisti oziroma preiskovalci, ki se lahko v spletnih klepetalnicah prelevijo v nedolžne deklice (Tinny, Lolipop, Sweety …) in skušajo s premetenim pogovorom (seveda morajo prej osvojiti jezik osemletnih punčk z vsemi smeški in kraticami , MY, MYM, RTI, LY …) pritegniti pozornost pedofila in po možnosti, ko je sum utemeljen, organizirati tudi srečanje. Tako potem na »randi« ne pride Lizika, ampak kak kriminalist v spremstvu specialcev.

PLENILEC

Vse se seveda začne v internetu, v spletni klepetalnici, v družabnem omrežju, forumu. 13-letno dekle spozna »15-letnega fanta«, ki je odličnjak, je blond in ima modre oči. Ukvarja se s športom, poleti surfa na vodi, pozimi pa smuča na ledenikih. Beseda da besedo, smešku sledi smeško in začne se korespondenca, v kateri se pogovarjata o šolskih razmerah, starših, bratih in sestrah, kužkih in mucah in modrostih življenja nasploh. Fant ji pove, da je inteligentna, pametna, prijazna, razgledana, luškana, seksi in da je presrečen, da jo je spoznal. Vsak prosti čas po šoli in ko staršev ni doma, izkoristita za »čvek«. Eden o drugem vesta vse, kaj imata najraje, katero muziko poslušata, kaj zajtrkujeta, kakšen je urnik v četrtek … No, da popravimo, odličnjak ve o deklici vse, ona pa o njem popolnoma nič! Vreden je zaupanja, bolj kot prijatelji, bratje, sestre, sploh pa bolj kot starši, ki samo težijo. Vse je v redu, saj ima njega. Ne komunicirata več samo prek interneta, ampak se tudi slišita. Srečanje je samo še vprašanje časa. Ve, kdaj jo lahko pokliče in kdaj je sama v sobi. Nastopi dan srečanja, dan, ko bo spoznala princa iz sanj. Dekle bo samo doma in v bližini doma se lahko zvečer samo čisto malo vidita. Kar v bližnjem parku, kjer se bosta spoznala pod zvezdicami malo posedela na klopci in si izmenjala par besed. Za čudovitega fanta ve le še najboljša prijateljica, ve tudi za srečanje. Ko se starši vrnejo domov, dekleta ni doma. Panika!!! Bila je ozaveščena, pametna in previdna, imela je ogromno prijateljev … a vseeno.

Otroci niso vedno tisto, kot jih vidimo in si jih predstavljamo odrasli. V svojih najstniških letih se bojujejo z močnim pritiskom sprejetosti v družbo, preizkušajo splošno uveljavljene norme in načela, negotovi so glede svoje osebne identitete, njihova samopodoba niha in je vsak dan drugačna, želijo biti sprejeti, ugajati in biti ljubljeni. Vsaka podobnost zgodbe z realnimi osebami in podatki je zgolj naključna, vzeti pa jo gre skrajno resno.

JAZ, PEDOFIL

Pedofili sebe označujejo kot osebe, ki jih spolno privlačijo otroci v obdobju pred puberteto. Pedofila torej ne definira njegovo obnašanje, ampak čustva. Psihološko ga določata dva dela, čustveni in racionalni. Na čustveni del vplivajo občutki nemoči in razočaranja, dolgočasje in depresija. Racionalni del določa zaporedje dejanj: iskanje žrtve, vzpostavljanje stika in pridobivanje zaupanja, ocena tveganja in izvedba dejanja. Niso mnenja, da otrokom povzročajo škodo ali da so družbeno škodljivi, trdijo pa, kar je zagovarjal tudi pokojni psihiater Košiček, da zloraba otrok ni posledica pedofilije, ampak sadizma. V javnosti svojih nagnjenj ne razkrivajo, lahko so dobro situirani in družbeno integrirani. Večina jih samih po sebi ni nasilna. Navadno so sramežljivi, pasivni in pogosto nezadovoljni sami s seboj. Večina jih je moškega spola in otroke začnejo zlorabljati v svojih srednjih letih. Tistim, ki se svoje »šibkosti« zavedajo in so pripravljeni kaj storiti svetujejo, da otroke občudujejo kot božanska bitja, ne smejo pa jih zlorabljati.

Pedofil je lahko vsakdo: mlad ali star, bogat ali reven, izobražen ali neizobražen, profesionalec ali amater, lahko je katerekoli rase. Največkrat je to moški, starejši od trideset let, samski ali z nekaj prijatelji iz iste starostne skupine. Če je poročen, je partnerica bolj družabnica, brez strastnih seksualnih odnosov. Okoli premorov v zaposlitveni karieri je nejasen in skrivnosten, lahko so posledica prestajanja zapornih kazni. Ima rad aktivnosti, ki jih obožujejo otroci. Otroke označuje kot čiste, angelske, nedolžne, božanske, nebeške … kar pa deluje neumestno in neprimerno. Ima hobije, ki so všeč otrokom. Zbira drage in priljubljene igrače, ima reptile in druge eksotične živali, sestavlja modelčke letal in avtomobilov. Njegov bivalni prostor ali posebna soba je opremljena v stilu odraščajočih otrok, na katere meri. Usmerjen je na otroke pred puberteto, ve, katero starost si želi, nekateri »ciljajo« na starejše otroke, drugi na mlajše. Ti otroci so seksualno neizkušeni, vendar pa glede tega radovedni. Navadno ima delovno mesto, na katerem ima z otroki vsakdanji stik, če ni zaposlen, bo to delo opravljal volontersko (opravljanje nadzora, treniranje, coaching, inštrukcije …), najraje brez nadzora, da bo sam z otrokom. Potencialne tarče so otroci iz problematičnih ali privilegiranih družin. Ironija je, da že tako zlorabljene otroke potem zlorabljajo še ljudje, ki naj bi jim bili v oporo in zavezništvo. Lahko se razvije tako imenovani stockholmski sindrom, ko se otrok čustveno naveže na pedofila in hrepeni po njegovem sprejemanju in nadaljnjem odobravanju, žrtev postane emocionalno vdana svojemu tiranu. Manipulativna orodja obvlada do potankosti in jih neprestano izpopolnjuje. Velikokrat mater samohranilko izkoristi kot most, po katerem bo prišel do čustvenih vezi z njenim otrokom, kjer bo potem z manipulacijo dosegel seveda svoje. Pri početju so neskončno vztrajni in potrpežljivi. Večina pedofilov ima tudi svojo pornografsko zbirko, ki jo ščitijo za vsako ceno. Mnogi zbirajo tudi spominke svojih žrtev. Prepričani so, da ne delajo nič narobe in da je seks za otroka zdrav. Kar v osemdesetih odstotkih primerov otroka zlorabi nekdo, ki je najožji član otrokove družine, je nekdo, ki ga otrok pozna in mu zaupa.

PEDO- IN DRUGE FILIJE

Pedofilija kot pojem je definirana z različnih zornih kotov. Je psihiatrična in medicinska (ne pravna) oznaka za določeno ravnanje in nadlegovanje. Kot klinično diagnozo jo navadno podajajo psihologi in psihiatri. Pravo in kazenska zakonodaja pa termina pedofilija ne uporabljata za ravnanje, kot je spolno občevanje ali drugo spolno dejanje z otrokom. Po diagnostičnem kriteriju iz učbenika (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, Fourth edition), je pedofil posameznik, ki fantazira, ga vzburjajo ali čuti seksualni nagon do predpubertetnih otrok, običajno mlajših od trinajst let, v trajanju, daljšem od šest mesecev. Z vidika medicine spada pedofilija med odklonska spolna vedenja. Priznani pokojni psihiater in seksolog dr. Marijan Košiček pa je v pedofiliji prepoznal elemente sadizma, novo dimenzijo, ki se je še ne zavedamo popolnoma. Sadist se vedno izživlja nad šibkejšimi od sebe, kar otroci vsekakor so. Da oseba zadosti kriteriju pedofila, mora biti stara vsaj 16 let, njen objekt zanimanja pa vsaj pet let mlajši. Nagnjenje do otrok se pri pedofilih razvije v puberteti ali v dobi odraščanja, lahko pa se pojavi tudi pozneje v življenju.

Tehnično gledano pa osebe, ki so vpletene v spolne aktivnosti z otroki v puberteti, starimi od trinajst do šestnajst let (dejanje je legalno in lahko vanj privolijo), imenujemo hebofili (privlačijo jih dekleta) ali efebofili (privlačijo jih fantje). Pojem hebofilija torej označuje spolni nagon do otrok v puberteti. Razlika med pedofili in hebofili je, da slednji bolj stremijo k vzajemnim spolnim aktom in odnosu, so preračunljivejši, socialno prilagodljivejši in imajo pri zdravljenju boljše prognoze. Če je objekt zanimanja posameznika mlajši od pet let, pa to imenujemo infatofilija.

»SORTE« PEDOFILOV

Pedofile lahko klasificiramo po različnih kriterijih. Glede na to, ali jih privlačijo izključno otroci ali otroci in odrasli, jih delimo na ekskluzivne in neekskluzivne pedofile. Po raziskavi, ki sta jo opravila Abel in Harlow je ekskluzivnih pedofilov le približno sedem odstotkov, drugi so neekskluzivni. Navadno jih privlači točno določena starostna skupina in spol otrok. Če jih privlačijo le otroci moškega spola, govorimo o homoseksualnih pedofilih, če deklice, o heteroseksualnih pedofilih, če pa oba spola, gre potem za biseksualno pedofilijo. Odstotek homoseksualnih pedofilov se giblje med devet in štirideset odstotkov, kar je približno štiri- do dvajsetkrat več, kot je odraslih moških homoseksualcev. Posamezniki, ki jih privlačijo deklice, največkrat izbirajo starost med osmimi in desetimi leti (8–10), če pa gre za dečke, je starost malenkost višja in znaša med desetimi in trinajstimi leti (10–13). Heteroseksualni pedofil v povprečju zlorabi 5,2 otroka v štiriintridesetih (34) spolnih napadih, homoseksualni 10,7 v dvainpetdesetih spolnih aktih, heteroseksualni pa kar 27,3 otroka v stodvajsetih (120) iztirjenih dejanjih. Tipični pedofil bo v svojem življenju zlorabil več kot tristo šestdeset žrtev, trideset do šestdeset jih bo zlorabil, preden ga bodo sploh odkrili.

Glede na starost pedofile delimo v tri skupine. Med mladostniške pedofile spadajo psihoseksualno in psihosocialno zavrti moški, ki nimajo niti možnosti niti poguma, da bi navezali spolne stike z vrstnicami ali starejšimi ženskami. Pri kategoriji srednjih let gre za osebnostno nezrele, socialno, poklicno in družinsko neprilagojene moške, ki so lahko zasvojeni tudi z alkoholom (ali kako drugače), velikokrat so tudi poročeni in imajo družine. V poznih letih so to običajno osamljeni, senilni, impotentni in arteriosklerotični moški, ki so jim popustile moralne zavore in norme, ki so jih živeli v mladih letih.

Razlikujemo tudi pedofile in psevdopedofile. Pedofil do otrok čuti spolno privlačnost, psevdopedofil pa ne, vendar ima z njimi zaradi drugih razlogov vseeno spolne odnose.

ZLA DEJANJA

Pedofil v poznejši fazi, ko je prek interneta že navezal stik in mu žrtev zaupa, otoka »zapelje« v različna spolna dejanja. Lahko se otroku le izpostavlja (ekshibicionist), ga slači ali opazuje (voajerizem) ali masturbira v njegovi prisotnosti. Seveda so dejanja lahko tudi vsiljivejša, z veliko več fizičnega stika. Če gre za drgnjenje genitalij ob otroka, je to froterizem, pedofil otroka lahko ljubkuje, ima z njim oralni spolni odnos ali penetrira v usta, anus in/ali vagino. Pedofili otroke v ta dejanja ne prisilijo z uporabo sile, ampak s psihološko manipulacijo oziroma odmikom pozornosti (povsem nedolžni dotiki in znaki sporazumevanja se zaključijo z neprimernim otipavanjem, prikazovanjem pornografije, opolzkim govorjenjem …). Pedofil pred samim seboj in pred otrokom seveda zmanjšuje pomen dejanja, ki ga je storil, in si izmišlja neumna opravičila, češ da ima takšno početje izobraževalno vsebino, da bo tudi otrok užival, da je to izkazovanje pozornosti, da je se je otrok izzivalno vedel in sam izzval (prikupna, »sladka« štirinajstletnica je v družabnem omrežju k sliki dodala besedilo, »le kdo me ne bi«; in jo je …) povzročeno dejanje in podobno. V splošnem so pedofili ustvarili pet obrambnih vzorcev za izničevanje pomena dejanja, ki ga storijo:

1. Zanikanje (»Ali je otroka prepovedano objeti?«)

2. Zmanjševanje pomena dejanja (»Saj se zgodilo samo enkrat.«)

3. Opravičevanje (»Imam rad fante, ne nadlegujem otrok!«)

4. Izmišljevanje (»Te aktivnosti so del raziskave, projekta …«)

5. Klasičen verbalni in/ali fizični napad na otroka, tistega ki ga je razkrinkal, tožilca, policijo ...

Petdeset do sedemdeset odstotkov pedofilov ima še kakšno parafilijo, kot na primer froterizem, ekshibicionizem, voajerizem ali sadizem. Če se otroci igrajo zdravnike in se pri tem otipavajo, tega nimamo za pedofilijo, ampak za nadlegovanje, če starostna razlika le ni večja od 4–5 let. Je pa študija pokazala (Abel in Harlow), da je štirideset odstotkov tistih, ki so pri petnajstih letih nadlegovali otroke, v odrasli dobi prepoznanih kot pedofili. Poleg fizične zlorabe sta prisotni tudi psihična in socialna, ki sta prav tako zelo hudi in na žrtvi največkrat pustita trajne posledice, ki se lahko odpravijo oziroma omilijo skozi intenzivno dolgotrajno terapijo.

OZAVEŠČEN OTROK

Z internetom so otroci dobili nove in neomejene možnosti raziskovanja, seznanjanja z novimi vsebinami in znanji ter širjenja obzorij. Ponudil jim je obilo veselja in zabave, hkrati pa jih je izpostavil velikim nevarnostnim. Vsekakor se velja z otrokom temeljito pogovarjati in ga seznaniti s potencialnimi nevarnostmi. Brez dovoljenja in vedenja staršev naj nikomur ne pove imena, priimka, domačega naslova, telefonske številke, kje se giblje, katero šolo obiskuje … Prav tako naj nikamor ne pošilja svojih fotografij, tudi z mobilnega telefona ne. Nikakor naj se prek interneta ne dogovarja za srečanja z ljudmi, ki jih ne pozna. Če se dogovori, naj pove, kje, s kom in kdaj. Če kadarkoli v računalniku naleti ali prejme vsebine, zaradi katerih se počuti nelagodno, ga je strah ali je negotov, naj to takoj pove. Na sporočila, zaradi katerih se počuti nelagodno, naj ne odgovarja. Odgovornost, da je take vsebine prejel, ni njegova. Nazorno mu pokažite, da je mogoče v internetu pravo identiteto dobro skriti in se nekdo lahko predstavlja za nekoga, ki v resnici sploh ni! (vir: www.policija.si)

VSE -ILIJE IN -IZMI TEGA SVETA

Z besedo parafilija označujemo vse nenaravne spolne težnje, ki jim osnovni namen ni parjenje. Beseda je sestavljena iz dveh grških besed, in sicer para, ki pomeni poleg, in philia, ki pomeni ljubezen. Psihologi jo opredeljujejo kot duševno motnjo, ki se kaže v obliki ponavljajočih intenzivnih spolnih teženj, fantazij in/ali dejanj, ki vključujejo nenavadne objekte poželenja, aktivnosti ali položaje, in povzroča društveno odtujenost oziroma motnje v delovanju posameznika. Obenem pa izraz lahko pomeni tudi vse nestandardne spolne prakse, brez namigovanja na disfunkcijo oziroma moralno spornost. Ekshibicionizem je bolezensko nagnjenje do razgaljanja in razkazovanja spolovil oziroma do spolnih odnosov na javnih mestih, fetišizem pa spolno vzburjenje ob neživih predmetih, najpogosteje so to žensko spodnje perilo, čevlji, modni dodatki, nogavice ali drugi deli obleke. Pod fetišizem spada tudi partializem, ki pomeni seksualno nagnjenost do nespolnih delov telesa, na primer obsedenost s komolci, koleni, levim podplatom ali spodnjo čeljustjo. Froterizem je bolezenska potreba po nenehnem dotikanju oziroma drgnjenju spolovil ob osebo, ki se s tem ne strinja, najpogosteje v gneči. Zloglasna, že večkrat in vsak dan omenjena pedofilija je psihološka motnja, ki se kaže v spolni naklonjenosti odraslega moškega do predpubertetnih otrok. Mazohizem je doživljanje spolnega užitka osebe, ki jo nekdo muči ali ponižuje, sadizem pa je njegovo nasprotje in pomeni doživljanje spolnega užitka osebe, kadar nekoga muči ali ponižuje. Transvestizem je spolno vzburjenje med oblačenjem v oblačila nasprotnega spola, voajerizem pa spolno vzburjenje med prikritim opazovanjem spolnega občevanja ali nagih teles. Telefonska skatalogija pomeni nagnjenost k obscenim telefonskim klicem zaradi spolnega užitka. Nekrofilija je prakticiranje spolnih odnosov s človeškimi trupli, zoofilija pa prakticiranje spolnih odnosov z živalmi. Koprofilija pomeni spolno vzburjenje ob človeškem blatu, urofilija spolno vzburjenje ob človeškem urinu, emetofilija pa spolno vzburjenje ob bruhanju. Klizmafilija je spolno navduševanje nad klistriranjem, gerontofilija pa spolna privlačnost do zelo starih ljudi. Zato na tujih TV-programih v poznih večernih urah kažejo tudi pomanjkljivo oblečene babice.

PREGON

Lani je policija pri nas na okrožna državna tožilstva podala 56 kazenskih ovadb zaradi prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva (176. člen kazenskega zakonika). Največ, devetintrideset (39) kazenskih ovadb je bilo za primere razširjanja seksualnega gradiva, ki prikazuje otroke oziroma mladoletne osebe, v osmih primerih je storilec otroku do 15. leta prikazoval pornografsko gradivo in v devetih (9) primerih zlorabil otroka ali mladoletno osebo za izdelavo pornografskega gradiva. Veliko prijav je policiji posredovala tudi prijavna točka Spletno oko. Od sto šestindevetdeset (196) prijav v letu 2008 je bilo pet (5) primerov razširjanja gradiva spolnih zlorab otrok preko slovenskih strežnikov, preostalo pa je slovenska policija odstopila policijam drugih držav. (vir: www.policija.si)

Vir: Moj Mikro

V Španiji se je zaradi otroške pornografije znašlo za zapahi 60 ljudi

Več kot 200 policistov je osumljene prijelo v 28 španskih pokrajinah. Policija je preiskala 80 stanovanj, zasegla 180 trdih diskov, 28 računalnikov in skoraj 1500 zgoščenk. Policija je preiskavo sprožila, potem ko jo je več državljanov opozorilo na pojav videoposnetkov z zlorabljanjem otrok na svetovnem spletu.

Vir: Dnevnik

Operacijo, poimenovano "tajfun", je vodila avstrijska policija, ki je tudi odkrila, da določenega ponudnika spletnih storitev zlorabljajo kot kanal za širjenje otroške pornografije. Preiskava se je leta 2007 začela v Avstriji, kjer so identificirali prva dva od skupno 221 osumljencev, nato pa se je razširila po vsej Evropi in v Kanado.

Preiskava, ki jo je usklajeval Europol, je potekala v 18 evropskih državah - Belgiji, Bolgariji, na Danskem, v Franciji, Nemčiji, na Madžarskem, Malti, v Litvi, na Nizozemskem, Poljskem, Slovaškem, v Španiji, Švici, Veliki Britaniji, Romuniji, Avstriji, Luksemburgu in tudi v Sloveniji ter v Kanadi.

Zlorabljeni stari od 4 do 12 let

Dva Avstrijca, stara 62 in 59 let, sta obtožena, da sta fotografije objavljala na spletu. Starejši je poleg tega obtožen snemanja pornografskih fotografij 17-letnega dekleta, drugi pa je osumljen tudi zlorabljanja 12-letnega dekleta.

Kot je danes pojasnila avstrijska policija, so na strežniku zasegli več kot 9.700 fotografij. Proti večini avstrijskih uporabnikov strani so tudi izrekli pogojne zaporne kazni.

Preiskovalci so poleg tega v okviru preiskave identificirali pet otroških žrtev zlorabe, starih od štiri do 12 let, ki prihajajo iz različnih evropskih držav.

Vir: MMC RTV SLO

Zelo mlade žrtve in krutost zlorab kličeta po nujni akciji

Winnipeg: Kanadska prijavna točka Cybertip.ca (Canadian Centre for Child Protection) je objavila študijo z naslovom Otroška pornografija: Analiza internetnih strani. Študija je potrdila skrbi glede obsega in resnosti materiala, ki prikazuje spolne zlorabe otrok, in poudarila nujo po dodatnih rešitvah.

»Kakršna koli viktimizacija otrok je grozljiv zločin«, je povedal Peter Van Loan, kanadski minister za javno varnost. »Iz tega razloga nadaljujemo s podporo kanadske prijavne točke Cybertip.ca, ki s svojim delovanjem pred sodišče pripeljejo storilce, ki napredne tehnologije zlorabljajo za viktimizacijo otrok. Preko Nacionalne strategije za zaščito otrok pred spolnimi zlorabami na internetu, naša vlada nadaljuje z zagotavljanjem sredstev, ki jih potrebujejo organi pregona za preprečevanje, preiskovanje in preganjanje tovrstnih resnih zločinov.«

Študija je bila osnovana na podlagi preiskave okoli 16,000 prijavljenih strani z otroško pornografijo, izdelana pa je bila tudi analiza več kot 4,000 fotografij in videoposnetkov, ki so prikazovali spolne zlorabe otrok. Pri več kot 82% fotografijah in videoposnetkih je prijavna točka Cybertip.ca ocenila, da je šlo za prikaz zelo mladih otrok, mlajših od 12 let. Najbolj zaskrbljujoča pa je resnost spolnih zlorab, saj je več kot 35% obravnavane otroške pornografije prikazovalo najbolj krute spolne zlorabe otrok.

»Kar je najbolj zaskrbljujoče, je mladost otrok, ki so prikazani na teh posnetkih. Ti otroci so navadno spolno zlorabljeni s strani oseb, ki jih poznajo. Za otroka je že sama spolna zloraba pogubna, zloraba, ki pa je še dokumentirana in distribuirana po internetu, pa otroku prinaša še dodatno travmo«, je povedala Lianna McDonald, izvršna direktorica kanadske prijavne točke. »To je poziv k akciji vsem Kanadčanom, da se naučijo prepoznati znake zlorabe, in da sume zlorabe tudi prijavijo. Otroško pornografijo je potrebno ustaviti.«

Študija poudarja veliko nujo po osveščanju glede spolnih zlorab otrok. Posebna pozornost bi morala biti namenjena izobraževanju otrok, mlajših od 12 let, da bi si pridobili potrebna znanja in veščine, s katerimi bi se ubranili pred morebitno spolno zlorabo. Osveščanje javnosti glede spolnih zlorab otrok in spodbujanje odraslih, da prijavijo zlorabo, je prav tako ena izmed nujnih nalog.

Poročilo podaja tudi podrobno analizo prijav, prejetih na Cybertip.ca. Rezultat te analize je 12 priporočil, ki so namenjene osebam, ki so zaposlene v izobraževanih ustanovah, zakonodajalcem, in drugim deležnikom, ki delujejo na področju boja zoper spolne zlorabe otrok na internetu.

»Ta študija večkrat jasno opozarja na pomen nacionalne prijavne točke, preko katere lahko uporabniki interneta s prijavljanjem otroške pornografije na internetu aktivno sodelujejo pri zaščiti otrok«, je dejal John Bilinski s centra za pogrešane in zlorabljene otroke pri kanadski policiji. »Prijavna točka Cybertip.ca igra kot partner Centra za pogrešane in zlorabljene otroke zelo pomembno vlogo. Medtem ko prijavna točka javnosti omogoča oddajanje prijav in jo osvešča glede problematike spolnih zlorab otrok, se policija osredotoča na preiskovanje primerov. Tako sodelovanje vsekakor pozitivno prispeva k zaščiti otrok.«

V času izvajanja analize je bila otroška pornografija najdena na strežnikih v več kot 60 državah. Še več, v času 48 ur je prijavna točka Cybertip.ca prišla na sled internetnemu krogu preko 212 IP naslovov, lociranih v 16 različnih državah.

»Izzivi, s katerimi se soočamo pri obravnavi nezakonitih vsebin, so nam poznani. Storilci s polnostjo izrabljajo prednosti interneta in luknje v zakonodaji, ter premeščajo strani z namenom, da bi se izmuznili pravici«, je povedal Ruben Rodriguez, predsednik INHOPE-a (mednarodno združenje prijavnih točk). Mednarodno sodelovanje različnih deležnikov je edina uspešna pot v boju proti internetnim kaznivim dejanjem zoper otroke.

Študija poleg vseh ostalih podatkov prikaže tudi globalne razsežnosti problematike strani, ki prikazujejo spolne zlorabe otrok, prikaže izzive brezmejnega interneta in predlaga dodatne rešitve za obravnavo tega problema.

Eden izmed dvanajstih predlogov je tudi možna rešitev za iskanje oseb, ki postavljajo internetne strani z otroško pornografijo. Raziskovalci rešitev vidijo v sodelovanju z internetno korporacijo, ki deluje na področju dodeljenih imen in številk, in sicer z namenom vzpostaviti standarde za zagotovitev resničnosti osebnih podatkov oseb, ki so registrirane na določeno stran.

Ozadje:

Cybertip.ca je kanadska prijavna točka za prijavo otroške pornografije na internetu. Prijavna točka je del kanadske vladne strategije za varstvo otrok pred spolnimi zlorabami na internetu. Od začetka delovanja je prijavna točka prejela blizu 40,000 prijav, katerih rezultat je 52 aretacij in veliko število otrok, ki so bili umaknjeni iz škodljivega okolja. V sodelovanju z Bell Canada, raziskave s strani prijavne točke združujejo na enem mestu najbolj pomembne značilnosti vseh prijav, ki so posredovane s strani kanadske javnosti. To poročilo je prvo iz zbirke poročil, ki bodo sestavljala publikacijo raziskav s področja spolnega zlorabljanja otrok na internetu in bodo predstavljala skupek dobrih praks za zaščito otrok v Kanadi.

Vir: www.protectchildren.ca in www.cybertip.ca

Sistem "gumba za paniko" je podoben tistemu, ki ga je že napovedala socialna mreža Bebo, z njim pa naj bi otroci laže prijavljali žaljivo, obsceno in drugo neprimerno vsebino. Novi sistem bo uporaben tudi za starše, ki bodo svojim otrokom lahko onemogočili dostop do spletnih mest z neprimerno vsebino.

Socialne mreže bodo v prihodnje imele tudi "varni iskalnik", ki bo otrokom onemogočal dostop do spletnih mest z neprimerno vsebino.

Nedavna raziskava družbe Ofcom je pokazala, da kar 35 odstotkov otrok dostopa do interneta iz svojih sob, brez nadzora staršev. Britanska vlada se je zaradi tega odločila, da bo sprožila kampanjo, s katero bo promovirala varnost na internetu. Staršem bodo svetovali, kam naj postavijo računalnike, da bodo svoje otroke lahko imeli ves čas pod nadzorom.

Vir: Dnevnik